E6 NEMČIJA od Herzberga do Dreisesselberga 925 km.

                  

                      DRUGI  DEL NEMČIJE  :OD 18.06.2011  DO   10.07.2011 

                                                           

                                        OD  HERZBERGA DO  DREISESSELBERGA , 925 km

                

Težko sva pričakovala ,  dan , da bova začela s hojo.        

Z vlakom sva odpotovala, iz Celovca preko,

Münchna,

Göttingena

do Herzberga.

  V Herzbergu na postaji ,se mi vrne v spomin na lansko leto. Ko sva lani, naveličana iskanja oznak, sedla po 26 dneh hoje  na vlak in se zadovoljna odpeljala domov. Takoj sva krenila , na, že doma , skoraj do potankosti predelano pot,  za ta večer.Ura je bila 20.30. Zaradi dolgega dne ,sva še imela,  debelo uro zaloge. Tako sva prehodila kar nekaj km.

Ko se je stemnilo sva postavila šotor. Čez pol ure, pa so naju pozdravile prve dežne kaplje.

           

            18.06.2011 Sobota  1. dan  od Rhumeguelle do Göttingena  42 km.

No, danes pa gre zares. Vstala sva ob 5 uri.

Pospraviva in se podava na pot. Nisva se še segrela, ko naju preseneti dež. Oblečeva dežne hlače,

ogrneva palerino in nadaljujeva.Ko hodiva skozi Rhumspringe, je prenehalo deževati.V Duderstädtu kupiva nekaj peciva, popijeva kavo in nadaljujeva.V Breitenbergu si prilastim češnjo.

Kasneje priteče nasproti zajec , ko naju opazi, se ne more odločit, kaj storiti. Ob 11 uri prideva v Duderstadt. Mesto si ogledujeva, kar med iskanjem markacij. Na trgu se usedeva, obvezna Coca cola in kos peciva.

V mestu je veliko ljudi. Po osvežitvi nadaljujeva. Vreme , ni nič kaj obetavno. Padejo že posamezne kaplje dežja. Za mestom naju čakajo, velike površine polj in travnikov. Skozi Nesselröden, pa sonce pokaže svojo moč. Nato  pa zopet velika polja žitaric.

Tukaj ni večjih gozdov. Razen, ozki pasovi za zaščito polj proti vetru. Kasneje, pa le greva skozi Desingeroder wald. Pri izstopu iz gozda , prideva v Himmingerode. Tukaj se močno pooblači. Na dosegu roke je bila vas. Tam sva imela namen vedrit. Ni nama uspelo. Pod češnjo, sva oblekla zaščito.

V spremstvo dežja sva nadaljevala proti Sattenhausenu. Dež je ponehal.

Sedaj si želiva, da pot ne bi bila speljana čez travnik. Povzpela , sva se na Hengsberg 415m. Na drugi strani se po gozdni cesti počasi spuščava. Sedaj imava zopet sončno vreme. Prišla sva do ruševin Feld Sauberg le te obdaja gozdno območje

.Kasneje po gozdu, prideva do Bismarckturma. Malu nižje pa še mimo izvira, ki je lepo obzidan s kamnom.

Še kratek sprehod po gozdu navzdol pa sva v Göttingenu. Odločiva se,za nočitev v mladinskem domu. Malo je iz poti. S pomočjo domačinov ga hitro najdeva.

S tem pa se tudi konča ,današnji dan.

             19.06.2011 Nedelja 2.dan  od Göttengena do Mündna. 28km.

Vstaneva ob 6h. Zajtrk je ob 7h. Malu tuhtava, ali naj greva po bližnjici, skozi mesto , ali pa se vrneva

delček poti, na E6. To pot poznava. Receptorka nama razloži ,da morava skozi tri nekdanje obrambne nasipe, ki so v preteklosti varovali mesto , pa še nekaj ulic in križišč , doda. Nazadnje se odločiva za naju sigurno varijanto. Vrneva se na sinoči prehojeno pot. Nakar slediva, oznakam skozi mesto. Bilo je dobro označeno.

Tako, da sva ga hitro zapustila. Pri stadionu sva kupila jagode in jih med hojo ob jezeru pojedla. V parku je kljub rahlemu dežju,teklo veliko tekačev.Tudi par je naju ogovoril, ko sta videla, za katere oznake se zanimava. Vprašala sta ,če hodiva po E6 , ko pritrdiva  povesta, da večkrat, ko tu tečeta, si obljubita , da se bosta lotila te poti.Čez slabo uro sva že v Rosdorfu. Malo kasneje drugič ulije.

Tudi tokrat se pod drevesom oblečeva proti dežju. Pred tem sva prečkala železniško progo. Sedaj se cesto E4. Pod stolpom, pri farmi sva iskala smer poti. Na križišču je manjkala tabla , zato pa je na stolpu, Gaußturmv kosilo sš bolj teknilo.

Po kosilu, sva nadaljevala, skozi Hoher Hagen, preveč oznak, izven gozda, pa sva jih morala iskat, po raznih odcepih. To je bilo pred Schedenu. Tokrat je že ulilo, četrtič, danes. Deževalo, bo pa pozno v noč. Do Mündna, se imava dobrih pet km .Večji del poti, vodi  po gozdu. Zaradi gozda in slabega vremena, je že precej temno. Pot  naju pripelje nad  Münden, na razgledno ploščad.

 Od tu je lep razgled na mesto. Po mestu teče več obrambnih kanalov rek. Sestopiva v mesto, in mimo idoče povprašava, za mladinski dom. Ta se nahaja, kar precej proti severu. Tukaj prvič prečkava reko

Werro. S to reko se bova srečala še velikokrat . V zgodnji večerni uri poiščeva prenočišče.

Deževati pa tako ne misli prenehat.

             20.06.2011 Ponedeljek 3. dan od Mündna do Ludwigsteina    38km

Zajtrk, v pozni uri, Dobro se najeva. Natočiva si sveže vode. Jutro je lepo sončno-obetavno. Nisva se vrnila po isti poti, kot sva sinoči prišla.Bila sva preveč južno od železniške postaje. Malo sva spraševala, zanimivo ,

 dobila  tudi različne odgovore na ista vprašanja. Na koncu sva, se le rešila Mündna. Bilo je najino najbolj zahodno mesto. Sedaj se pa vračava, nazaj proti jugovzhodu. Toda vredno je ogleda. Pot naju nekaj časa pelje, ob Werri, ko je pa možno pa se izogne asfalta, in se začne vzpenjat na pobočje hriba. Od tu se ponuja lep pogled na dolino. Tudi obnovljena hiška je lepa, nudila bi kar varno zatočišče. Kasneje se vrneva, v nižino. Ob potoku

pa naju odpelje cesta,na poljedeljsko planoto. Tu je kar nekaj kmetij. Ne manjka, tudi pasejočih se konj in živine.Ko prehodiva to planoto , zavijeva v gozd. Steza se rahlo vzpenja, v Brackenberger Holz. To je velika  gozdna planota. Ko se otreseva gozda, prideva Atzenhausen , kasneje prečkava  cesto. Ob travnikih in poljih pa prideva v Mollenfelde. V kraju se ne zadržujeva , saj nameravava še danes priti čim dalje. Ob poti proti gradu , sem si privoščil češnjo,

ponujale so se v drevoredu. Že ob poti proti gradu je nekaj zanimivih zgradb. Berlepsch Ellerode, je sezidan na majhnem hribčku.

Tu pa naju zmoti dež. Zaščitiva se in se vrneva po isti poti. Dežja pa ni bilo veliko. Čakalo je naju nekaj km, gozda. Gozdna pot je, bila s trdne podlage. Samo, bolj naravnost bi morala biti speljana. Po prihodu iz gozda naju spremlja nekaj kmetijskih površin. Prečkava železnico,

reko Werro. V Witzenhausenu, se Romana preobuje, boji se ožuljkov. V marketu dokupiva zaloge. Najina smer poteka skozi mesto, tako da med potjo malo poslikava. Pa tudi mesto je hitro za nama. Imava načrt, da bi nama uspelo prehodit do graščine, Burg Ludwigstein.

Na gradu nudijo nočitve. Kar sva tudi izkoristila. Grad je postavljen precej visoko , tako, da je bil naravno varovan. Na gradu je bilo kar nekaj tabornikov. Dodelili so nama sobo v masardi.

Imela pa sva še čas, pa sva obhodila grad, pa tudi češnja ni ostala nedotakjena. Na drugem, hribu stoji grad Haistain. Ta gradova,  nista bila v dobrih odnosih. Po drugi svetovni vojni, sta stala, tudi v različnih državah.

              21.06.2011 Torek 4. dan od BurgLudwigstaina do Alte Mühlhauser str.  46km.

Ponoči je, kar močno deževalo. Ob misli, da sva na suhem in, da zjutraj ne bo treba pospravljat šotora še mirno zaspim nazaj. Samopostrežen zajtrk sva dobila v veliki grajski jedilnici. Samo veliko staro ognjišče, je ostalo iz starih časov. Lahko pa si zamislim, kako so se vitezi greli, okoli ognjišča v zimskih dneh, pred mnogimi leti. Grad sva zapustila, ogrjena s palerino,

v roki dežnik. Obuta pa v Lowa sandale. V dolino sva šla po asfaltni cesti , mimo spomenika žrtvam obeh vojn.

Odločila sva se dokler dežuje, če je mogoče, bova hodila, po čimbolj utrjenih poteh. Tudi, tu je bilo nekaj slabih točk, kljub temu, da štejejo stezo, za kolesarsko pot. Deževalo je celo dopoldne. V bližini Bad Soodna Allendorfa, so nekateri sprehajalci, vedrili pod naravnimi zaščitami. Radovedno so naju opazovali. Pot je bila speljana skozi toplice. Nato pod železnico in cesto.

Zopet sva prečkala, reko Werro. Obhodila sva nekaj mestnega obzidja. Višje že skoraj na izhodu mesta, pa  je stala pekarna. Posladkala sva se , kava in Coca cola ,

pa še za na pot, sva dokupila. Lepo osvežena in spočita, se zaženeva naprej. Visoko v daljavi, je viden najin cilj in še več za njim. Do gradu je vodila trdna cesta. Grad Rothestain je bil do tretje ure zaprt. Za njim se malo spustiva, pri priključku nasledne ceste pa zopet malo v strmino. S ceste kreneva na stezo, sedaj pa postane spolzko. Dež je opravil svoje. Hodila sva po urejeni poti. Na njej ni manjkalo stopnic in celo jeklenica je bila potegjena. Prišla sva na Hörne 522 m.

Za to višino je bilo potrebno  nekaj kapljic znoja. Pa sva se zopet malo spustila. Nato zopet ponoviva prejšno vajo. Tokrat na, Hohestain 596 m.

Od tu imava lep pogled  na prehojeno  turo današnjega dne. Tudi tu, stoji hiška iz lesa. Čez nekaj časa, naju že preganja dež. Hitro se zaščitiva.

Med spuščanjem, se nama porodi ideja, da bi nekaj časa šla po cesti. Nižje se cesta tako križa z najino potjo. Romana se pogovori z domačinko.Pove ji, samo po cesti navzdol. Kasneje se pa izkaže, da sva prišla , precej daleč od mesta v dolino. Po kolesarski stezi rešiva nastali problem. Ob številnih, malih jezercih

prideva do Eschwege. Verjetno ,gre za nekdanje gramozne jame, ali kaj podobnega. V mestu se oskrbiva z gotovino. Nakup pa odloživa za kasneje, na izhodu iz mesta , tokrat sva se uštela.

Nadaljevala sva, rahlo se dvigajoče iz mesta. Prečkava Zelebersbach. V lepem sončnem večeru prideva, do manjšega športnega letališča.

Naprej, imava večjo gozdno področje. Po pogovoru z oskrbnikom se odločiva ,da tu postaviva šotor. Malo sva se posedela na soncu.Ko se ohladi, sva že v šotoru. Ponoči malo poškropi dež. Ima pa to področje,svojo ulico.

             22:06:2011 Sreda 5. dan od Alte Mühlhauser str. do Nesselrödena  30km.

Zbudiva se v lepem sončnem jutro.Pospraviva, za zajtrk imava eno škatlo keksov. Pred nama je, kar zajeten kos poti, po gozdu in nenaseljenem področju. Hojo začneva ob 6 uri.Po cesti greva proti

hribovitem gozdu. V gozdu se steza začne vedno bolj strmo vzpenjat. proti vrhu je  malo shojena, z veliko mokrega listja. Na vrhu stoji tabla z opisom poti, nahaja se 477 m,n,v.

Od tukaj, nadaljujeva po gozdni ravnini, po listnatem gozdu. Ker sva hodila tiho, sva pred sabo zagledala, divje svinje z prašički. Nekaj časa sva jih tiho opazovala. Ko se mi razdalja, ni zdela, zadosti varna sva jih opozorila, na najino prisotnost. Tla pod nogami, so se menjavala, od gozdne ceste, do slabo shojene steze. Tudi na tem področju so stale brunarice. Na jasi sva se povzpela na prežo.

Malo pomalicala, shladila noge. Po počitku  nadaljevala. Po dobrem kilometru poti, sem opazil, da je flaša z vodo ostala na preži. Tekel sem ponjo . N.S.G. Graburg, na višini,500 m, pa narediva velik krog, po obrobju hriba. Mislim, da brez potrebe za E6, da vodi po takšnih, delno neočiščenih lokalnih, poteh, ki so namenjene, lokalnim sprehajalcem. Ko skoraj narediva klobaso ,se le odlepiva, od sprehajalne poti. Tu greva mimo lesene skolpture,

ki nama privabi smeh na obraz. V Rittmannshausen sva prišla opoldne. Vendar danes zaprto. Dotočiva vodo in naprej. Zopet hodiva po gozdu. Ob 13 uri prideva v Lüderbach, mogoče bova tule imela več sreče. V Lüderbachu, so še na slabšem,  že nekaj let nimajo trgovine. Višje nad mestom, je velika kmetijska planota. Napol zdrelo klasje se je upogibalo v vetru. Najina smer je speljana med njivami, tudi češenj ni manjkalo. V Altefeldu, malo iščeva. Na kratko skozi gozd in že sva v Markershausenu. Tukaj naju domačin  vpraša , če je nama kaj vroče in kam jo mahava. Ko mu poveva , zamahne z roko, češ , slaba 2 km. Ko pa midva kasneje prideva nad vasjo do razcepa cest , pa ne veva kam , ali po kolesarki naprej , ali po poti ki vodi strmo v gozd? Romana išče po kolesarski, jaz po gozdu. Višje v gozdu najdem, markacije. Poklicem Romano in se zapadiva v strmino. Hitro je nama jasno , da tu hodi zelo malo ljudi. Steza postaja vse bolj zaraščena in nemarkirana.

Na grebenu nekaj časa iščeva. Ne veva, katera je prava pot , zgornja ali spodnja vlaka?  Kasneje, 
ugotoviva, da je bila prava spodnja. Tudi dež nama ne prizanese. Midva se začneva spuščat ob potoku. Tu zgoraj, bi naj bile Ruine Brandenfels. Po opisu v knjigi. Nad nama se je verjetno utrgal oblak. Od megle in močnega dežja je postalo kar temno. Počasi napredujeva po koprivah in visoki travi. Premočena le prideva iz gozda v Holzhausen.

Dež ne pojenja, pomaga mu silovit veter. Spodaj v dolini zaslediva, tablo z napisom hotel. Poiščeva ga. Nahajal se je v grajski stavbi. Imel je to napako, da je bil za goste, ki ne vejo kam bi z denarjem 260 E !!! nisva, hotela pustiti za eno noč , zato sva se vrnila tri kilometre oddaljen Nesselröden.

Toko premočena,  sva se hotela izogniti, nočitvi v šotoru. Do mesta je naju spremljal rahel dež. Videla sva se odprto trgovino in jo pošteno  izpraznila  , saj zjutraj ob najinem odhodu bo prav gotovo še zaprta.  Nato pa poiščeva, naročeno lokacijo, kjer bi naj bila prenočišča. Domačin je bil kar malo začuden najinega obiska. Odkar je Nemčija ,zopet združena nima več, pogostih nočitev.Dogovorili smo se tudi za pranje perila. V čevlje sva trikrat natlačila časopisni papir. Večerja je bila iz nahrbtnika. Gostitelj je bil star 83 let.

Občasno mu je hodila pomagat, ženska iz sosetstva. Rad se je pogovarjal. Sedaj živi v pokoju ,včasih se je preživljal od svinjske farme. Midva pa kasneje, se enkrat " premljejeva" popoldansko pot. Ali je potrebno, da nas vodijo, po takšnih poteh.?  Noč ni minila brez dežja.

             23.06.2011 Četrtek 6. dan od Nesselrödna do Friedewalda  40 km.

Najin gostitelj in Romana sta pripravila bogato obloženo mizo. Vedela sva, da bo takšen zajtrk zadostoval za celo dopoldne. Še bi se lahko pogovarjali, ampak naju je vest priganjala naprej. Ob pol sedmih sva začela s hojo.

Najprej sva morala prehodit, nepotrebno pot, okoli tri km. Gradu sva se v velikem loku izognila. Vidno je bilo včerajšno neurje. Za nadaljevanje sva imela, makadamsko cesto. Rahlo se je dvigovala met travnikah.

Tudi skozi gozdno planoto je bila speljana. Pri prečkanju asfaltne ceste, se je pa suha zgodba končala. Na drugi strani ceste sva morala čez travnik, na obrobje gozda in tam nadaljevati, vzporedno s cesto, tako, da ne motiva prometa. V suhem vremenu je dobro zamišljeno. Če bi pot ponavljal, bi šel slaba dva km, ob robu ceste. Ko sva se obrnila od ceste in se napotila čez nižjo vzpetino. Sva zopet hodila po cesti. Opoldne, sva prišla, do prave uganke. Pot je bila markirana po cesti, dokler je šlo gladko, pač nisva brala listov, niti gledala skice. Lahko pa bi si skrajšala trud. E6 je namreč že sto metrov, pred področjem , imenovanem "pri treh kostanjih"  zavila na oster priključek ceste pod ostrim kotom in se začela dvigovat čez hrib. Midva pa sva za oznakah , odšla proti mestu. Pred Nentershausenu, sva se obrnila in pri Ruine Tannenbergu iskala manjkajoče oznake. Pa tudi to oviro sva rešila. Pri treh kostanjih pa so se nama pridružili pohodniki,

ki sva jih prosila za pomoč. Malo so spremenili smer pohoda, dolžina poti pa jim je ostala enaka. Pospremili so naju po bljižnici, na drugo stran hriba.

Skozi Bauhaus, sva šla ob spremstvu , mladega muca, ki naju ni hotel zapustit.

Sedaj je pred nama velik gozd. Preden se ga lotiva naju pozdravi rahla ploha. Čez dobro uro prečkava  cesto E 70. Kmalu zatem še železnico. V Hönebachu, obiščeva trgovino. Pa nazaj za nekaj ur v gozd. Pri Nadelohru, naletiva na stare oznake, ki naju zamotijo za nekaj časa. Sedaj je zorana nova cesta in greš enostavno lepo po njej, do Ruine Hammundeseiche. Sledi še nekaj gozdne poti, ko pa sva prišla  iz gozda je sledilo še nekaj kmetijske obdelovalne površine. Ob 21 uri pa prideva v  mesto Friedewald. Takoj pri mestni tabli, sva opazila tablo, prenočišča. Veljalo je pravilo, zgrabi prvo, ker druge morda ne bo.

Kljub malo slabi volji Gostiteljice zaradi pozne ure ,se je vse dobro končalo. Dobila sva tudi večerjo in to obilno.

          24.06.2011 Petek 7. dan od Friedewalda do Hünfelda 40km.

Danes, sva po obilnem zajtrku, začela s hojo ob 7.30h. Trgovine so bile še zaprte,glede na to, da bova danes prehodila, še nekaj krajev se nisva vznemirjala.

Pri izhodu iz mesta sva si ogledala grad.

Sonce je bilo že precej visoko, kazalo je na lep dan. Oznake naju zvabijo na obrobje gozda , na lokalno razgledno pot, ki se krožno vije okrog kopastega hriba. Po skoraj eno urni hoji na obrobju gozda, se le odcepi čez travnik na cesto. Na cesti manjka kakšna oznaka. Nadaljujeva proti, Hillartshausenu. V tej okolici, se opis ne ujema z dejanskim stanjem na terenu. Izprosiva si vodu in greva naprej. Čez dobro uro, sva pri tabli Schenklengsfeld.

Tudi v tem večjem kraju se nisva ustavljala. Oznake, ki so bile, že kar precej zbledele, so naju pripeljale čez cesto. Tu jih je pa zmanjkalo, z iskanjem si nisva dosti pomagala. Nagajat je nama začel dež. Na drugi strani, sva videla staro judovsko pokopolišče, ki ga omenja knjiga. Po popraševanju sva se odločila, da greva po skici, ki je priložena v knjigi. Šla sva čez veliko posestvo. Vprašala sva lastnika, če nama lahko  pomaga. Tu ni bilo nikdar markirano, bova pa višje na planoti, zagledala oznake. Je bil njegov odgovor. Po planoti sva hodila med, žitnimi polji. Ob strani so stale vetrne elektrarne, ki so se vrtele ob močnem vetru. Hodila sva po poljedelski cesti. Ta močan veter, pa je meni odpihnil palerino z nahrbtnika, ki sem jo sušil, obešeno zadaj. Ko sva opazila, da je ni, pa sva hodila že po asfaltni cesti. Odložim nahrbtnik, in jo tečem iskat. Skrbelo me je, da je ni veter kam odpihnil. Rdečo barvo sem že od daleč zagledal, odleglo mi je. Palerino potrebujem, večkrat na dan. Šla sva skozi dva, skoraj enakoimenska kraja, Ufhausen in Unterufhausen.

Tule sva zasledila, oznake in stezo, ki se je spuščala z leve strani, po pobočju hriba. Prišla sva na idejo, da je mogoče, nova pot , speljana, čez gozdni hrib, ki ima na vrhu razgledni stolp. Popoldne hodiva po kolesarki stezi, obdana s velikimi polji. Dolini pa sta povezani s cesto. Tu naju malo obišče dež.V Großentaftu, najprej prečkava cesto, nato še železnico. Ko se spustiva s Stellberga, zopet ulije dež. sedaj se odločiva, da v Hünfeld odideva, kar po trasi nekdanje zželeznice. Sedaj jo uporabljajo, kolesarji in pešci. Prečiva velik vijadukt, ki ni imel sreče.

Gradili so ga pred drugo vojno.  Po vojni pa so Nemčijo razdelili ,tu v bližini je potekala meja. In ta trasa železnica je samevala. Viadukt pa je zaščiten s Uneskom. Ob pozni uri prideva v Hünfeld. Prenočišče najdeva v lovskem hotelu.

              25.06.2011 Sobota 8. dan od Hünfelda do Abstroda 35 km.

Ob Pozni uri zapuščava Hünfeld.  Najino izhodišče je bila, velika kmetijska planota z imenom Nüst. Obdajale so naju velike njive in travniki. Ko sva prehodila, obdelovalno površino, sva nadaljevala v gozd. Hodila sva po trdi makadamski cesti. Mühllide 428m.n.v. pa Schlagberg.

V gozdu začne tudi deževati . Tokrat tudi jaz obujem sandale. Ker ne veva kako resne bodo padavine, preoblečeva tudi hlače, se ogrneva palerino in naprej skoz gozd. Po kratki slabi stezi prečiva gozd.

V kraju Hofbieberu se najeva, napolniva nahrbtnik. Od tu pa se potka, rahlo vzpenja do gradu. Schoß Bieberstein je mogočna zgradba, ki jo sedaj uporablja šolstvo.

 Najina steza se na drugi strani vijugasto spusti v nižino. Železnica Bieberstein pa nima več železniških tirov. Midva nadaljujeva po nekdanji trasi železnice. Pri križišču s cesto pa ostaneva brez tabelj. Vprašava domačina, ki naju tudi pravilno usmeri, pojasni pa nama, da zaradi popravila ceste ni tabelj. V Schackau, se enkrat vprašava. Nakar se začneva strmo vzpenjat. Najprej po asfaltni , kasneje po makadamski cesti. Čisto na vrh pa je vodila samo steza. Na drugi strani se spustiva v vas, v vasi ni bilo jasno označeno, kako in kaj. Zato sva se povzpela na Whs. Milseburg.

To je pa bil v tem dežju in megli, že kar podvig za najine sandale. Na vrhu hriba stoji kapela z nekaj svetniki, razgleda danes ni bilo. Je pa bila v davnini  naselbina. Schutzhüte je bila, kljub slabemu vremenu dobro obiskana. Nekaj začudenih pogledov, se je paslo na nama. Velika nahrbtnika, palerini, kratki majici obuta pa v sandale. V dokaj hladnemu vremenu. V koči se dobro okrepčava. Ko sva bila pripravljena ,za na pot, sva to storila, na nasprotni strani hriba, po kamnitih stopnicah , kratek čas čez travnik zatem v gozd, po dobrem makadamu. Buchepfader Stein 759m.nv. Ni bilo kaj posebno izzrazito. V Grabenhöfchenu prečkava cesto in se po makadamski cesti, zapodiva v Weiherberg. Ko sva hodila po dežju in vetru , se Romana spomni, da je nekje slišala, da bo jutri sončno. Na trenutno stanje, še sama to ni verjela. V Abtsrodi,

se odločiva, da imava za danes dovolj. Poiščeva si nočitev in večerjo, malo sva se pogajala za zajtrk, da bi bil, čim bolj zgodaj.
   

             26.06.2011 Nedelja 9. dan od Abtsroda do Fladungena 36km.

Od Romanine napovedi ni bilo nič. Že ponoči je dobro deževalo. Sedaj pa tudi ni kazalo, da bi prenehalo. Počasi sva ob klepetu s čistilko, ki je nama tudi pripravila zajtrk, zajtrkovala. Trdno odločena, sva zapustila hišo. megla ni dopuščala  kakšnega daljšega pogleda. Ob žičnici sva se vpenjala. Na vrhu planote, je bila leta 1920 Letalska baza.

Sedaj je muzej na prostem, zaradi megle, tudi nisva dosti  videla. Tu okrog je bilo vse označeno, ko pa sva na drugi strani prišla nižje, pa sva, že iskala. Do sedaj sva hodila v megli in dežju. V Gersfeldu sva dotočila vodo in ob potoku nadaljevala, rahlo navzgor. Na planoti Rotes Moor sva prečkala cesto B 278. Pri Sender Heidelsteinu, pa sva se začela rahlo spuščat. Tudi tu prečkava cesto, pa nazaj v gozd. Na Querenbergu naju preseneti kolona kolesarjev.

Proti Schvarc Mooru pa preneha deževati. Dež zamenjajo, zelo nadležni obadi. Na velikem parkirišču popijeva kavo, z dodatkom peciva. Sennhütte, samo od daleč spremljava s pogledom. Nižje zopet problemi z oznakami. Na soncu  pojeva sendviče. Daleč pred nama, je več mest, tako na hitro, si izbereva po enega in ga imenujeva Fladungen, to je pa najin ,nocojšnji cilj. Nekaj po 17 h. prideva v mesto. Hitro sva našla kar sva iskala .Na uslugo sva dobila celo masardo. Oprali so nama tudi perilo.

Danes sva naveličana dežja in megle, hitro prenehala s hojo, zato lahko, sedaj lepo na soncu, premlevava, deset dnevno doživetje, ki je minilo.
     

                 27.06.2011 Ponedeljek 10. dan od Fladungena do Hattersdorfa  39km.

Zajtrkovati sva začela ob 6.uri. Po zajtrku sva jo mahnila, po kolesarski stezi.

Čevlji so se lepo sušili kar na nogi. Nordheimu v.d Rhön, se nisva zaustavljala, saj še ničesar nisva potrebovala. Tudi v Ostheim v.d.Rhön, je bilo enako. Imela sva lepo sončno dopoldne. Na poti je bilo nekaj sprehajalcev, precej več  kolesarjev. Ob 13 uri sva prišla v Mellrichstadt. Na terasi sva naročila kosilo tako, da sva lahko, bila sezuta. Po zaužitju, sva se odpravila naprej. Hodila sva po trdih poteh. Malo po gozdu malo med polji. Za Hedungenu  sva, odšla za dalj časa v gozd. Po gozdu, sva prečkala nekaj cest. Prišla sva tudi, na slabšo razrito stezo. Poraščeno s travo. Do Waltershausena, se nisva rešila gozda. Pa še, od tu naprej je bil. Srečala sva skupino, nordik pohodnic.

Aubstadt,Ottelmannshausen, Herbstadt. So bili hitro za nama. Ura pa se je tudi, že pomikala proti večeru. Danes je bil lep dan, tudi sedaj je kazalo na lepo noč.

 Noč bova prespala v šotoru. Ne prehitro sva hodila rahlo navzgor v hrib. Ozirala sva se po mestu, kje bi postavila šotor. Ker sva imela, časa se dovolj, sva bila kar precej izbirčna. Na koncu sva izbrala planoto, s pogledom na Herbstadt. Obdana sva bila, z žitnimi polji. Se preden sva zaspala, so v bližini počili trije streli z lovske puške, Romana je slišala samo enega.

             28.06.2011 Torek 11. dan od Herbstadta do Hattersdorfa 48 km.

Zjutraj sva vstala pred šesto uro. Ob 6.15h sva se že spustila, na E6. Taborila sva precej nad cesto. Obetal se je lep dan. Skozi Eyershausen, sva, kar švignila.

V Alslebenu, sva se ustavila, obiskala sva pekarno. Najine želje so se izpolnile. Dobre volje sva odšla naprej. Z nama je potovalo nekaj, novih dobrot. Pod nogami sva imela trdo, suho podlago. Čez nekaj časa , sva se začela dvigovat na Stemberg. Tu je stala velika kapela. Na počivališču sva se ustavila, naredila mali servis na podplatih. Kasnejša hoja po mokri travi, je pokvarila ves prejšnji trud , po prihodu iz gozda, naju pozdravi Bayernturm
.

Seveda sva se povzpela na njega. S turna pa sva prišla v Zimmerau. Tudi tu je bilo potrebno, malo iskati. Dotočila sva vodo. Vročina je dobro pripekala. Maroldswwisach, sva prišla ob pol dveh. Tudi tu sva malo iskala. Kasneje pa sva se dvignila nad mesto. Tu je bil kamnolom , ali celo rudnik- Zeilberg.

Steza vodi po obronkih kamnoloma. S hojo po gozdu sva prečkala dve večji cesti. V Altensteinu, sva olajšala malo češnjo. Pa zopet v gozd. Po vedno slabši poti. Prišla sva do nekdanjih naselbin. Zatem pa do Hertasee ,

 to je zelo malo jezero, v temačnem gozdu. Nato pa skozi, Unterelldorf. Ker je lep sončen večer hodiva, do dvajsete ure. šotor sva postavila ob domu ribiške družine. Vse bi bilo idilično, če ne bi v mraku v bližini, navozili gnojevko.

               29.06.2011 Sreda 12.dan od Hattersdorfa do Mitwitza  46 km.

Ob 6.30h. Sva že imela nahrbtnik na ramenih in se podala novem dnevu naproti. Sprva, sva opazila zelo lepo, hišo iz okroglega lesa.

Stene so bile, samo olupljena drevesa macesna , super sestavljena. Spremljal je naju potok Tambach. Skozi vas, Hergramsdorf. Najlepša, je bila graščina. pot je vodila skozi dvorišče. Za ogradi so se pasli jeleni s kušutami. Pa tudi drugih živali ni manjkalo. Met potjo sva oprezovala, za kakšnim gostiščem. Danes sva bila se tešč. Scheuerfeldu, se nisva ustavljala. V Coburg sva prišla rahlo se spuščojoča. Do prvega križišča je bilo solidno označeno. Tam pa koliko sva iskala, nisva videla oznak. V knjigi je pisalo, da bi se naj z avtobusom, odpeljali na izhodišče, Veste , jaz sem trdil, da je markirano, Romana, da ni. Nato pa sva po svoje, odšla v mesto. Prvo sva se najedla

potem pa se pomikala proti parku, ki je bil v znožju gradu, kjer je bil tudi najin cilj. Videla sva delček, Coburga, pa je na naju, naredil zelo pozitiven vtis. Podala sva se na grad, ki je stal na vrhu hriba, kot se za grad spodobi. Tudi tu, sva bila, prijetno presenečena. Po ogledu gradu ,

 sva malo nižje, pri kiosku nalila vodo, izpila pa Coca colo, sedaj jo obožuje tudi Romana. Na kratki razdalji, od naju pa zagledam, najbolj iskano, stvar tega dne. Slediva ji, proti letališču.

Lepo ob robu gozda, slediva oznakam, v senci dreves se ve. Nekaj časa je bila steza, pa zopet makadamska cesta. Vse skozi ,pa se je počasi spuščalo. Prečkala sva nedograjeno cesto. Tule sva v dvomih stala , ker sva imela , dve poti markirani, nobena pa ne   jasno. Odločila sva se za staro varijanto, ki je naju pripeljala do jezera. Prečkala sva cesto, in se rahlo dvigovala, po cesti. Višje, pa po stezi ob potoku. Prišla sva do manjšega igrišča. Tu se Romana spomne, da še danes nisva nič počivala. Ponudim ji pol ure, ona pa  jo malo raztegne. Privolim. Uro nosim  tako, samo jaz. Počivala sva, v Spittelsteinu. Kipfendorf, se je nahajal, ob gozdu. V Wellmersdorfu, sva prečkala cesto. Zatem skozi gozd. Od Furth a. Berg stoji se samo en obok in nekaj zidu.

V letu 1650 je pa tu stal, mogočen dvorec. V Plestenu ni bilo nočitev, zato sva odšla naprej. Plestener Berg 439m.n.v. Spitzberg in Hassenberg, pa so naju opozarjali, da sva prišla v hribovite predele. Od tu naprej bo potrebna dobra kondicija. Preden sva se spustila v Mitwitz, sva morala, še okrog hriba po, daljši poti, z nekaj višinci. Iz Steinacha do Mitwtza, pa sva jo obrala, po kolesarski stezi. Že ena izmed prvih hiš, nama raztegne obraz v nasmeh. Hotel, in to točno ob poti.

Večerja in udobno spanje naredita čudeže. Opozorijo pa najine noge, ki so ves dan tiho, posebno, če se na vsake tri ure spomniva nanje.

            30.06.2011 Četrtek 13.dan  od Mitwitza do Nordhalbena 41 km.

Sedaj lahko zapišem, ko je to že za nama. Tri dni bo zelo težka hoja, slabe, mokre, neočiščene poti.

Ponavljajoče, si iz doline na hrib na drugi strani nazaj v dolino, vajo pa nekaj krat, ponovimo na dan. Vstaneva, o poglej kako, lije. Boljše,  sedaj, kot pa kasneje, na poti se preoblačit. Pozajtrkujeva, tudi na zajtrku se pozna, da zunaj dežuje. Odpreva dežnik, in po kolesarski stezi naju odpeljejo markacije iz Mitwitza. Po Breitenseeju, se dobro vidi kako močno dežuje. Tudi, na Mühlteichu, špricajo kapljice dežja. Sedaj pa že hodiva po gozdu. Krötenhof, pa Ludwigshohe in Kienberg so že za nama . Sedaj sva prišla, že malo bolj na svetlo. Prečkava železnico in cesto.Sedaj hodiva, ob njivah, tudi travnikov ne manjka. Nad Glosbergu,

pa je potrebno kar strmo v breg. 556 m.n.v. Bauersberg. Za steingraben, v katerega se spustiva, ne vem. Opoldne prideva v Gifting.

Tu sva načrtovala kosilo. Gostilna danes zaprta, piše pred vrati. Prebereva si nadaljevanje poti, to sva nameravala med jedjo. Ob potoku, okrog 7 km. Zelo romantično. Toda ne v dežju in do kolen segajoči, mokri travi. Jaz hodim prvi in mirim Romano, povem pa, da zna na pamet, tudi grde kletvice. Potok je bil že manjša reka, sreča ,da je imel brvi,

saj sva ga najmanj petkrat ,prečkala. Imenoval se je Doberbach. Dež je počasi pojenjal, megla pa se ni hotela, ločit od naju. Pot ob potoku sva skrajšala, tako, da sva šla strmo iz grabna v Effelter. Od tam pa po kolesarski. pazit sva samo morala, ko prideva v gozd, bo E6 prečkala cesto. Ni bilo problema, saj je bila to, makadamska cesta. Kar zajeten kos, poti sva prehodila po njej. Kot pa je običajno, če le obstaja kaksša steza, jo bodo uporabili za pohodniško. Tako je bilo tudi sedaj. Manjkala je tudi, kakšna puščica ali kaj podobnega. Pa nama ne bi bilo potrebno, se vračat in iskat. Oglašal se je tudi želodček, čisto upravičeno. Danes je okusil samo zajtrk. Ob lokalnem smučišču,

sva prišla, iz grabna, na planoto, kjer leži Nordhalben. Iz Mitwitza je sinoči poklicala gostiteljica  in izvedela, da v Nordhalbenu je hotel. Ko sva domačina vprašala za hotel, je naju kar pospremil, do tja.

Vzbudila sva mu zanimanje, pa je postal radoveden. Hotel Post, pa je nama ponudil, vse potrebno.

             01.07.2011 Petek 14.dan  od Nordhalbena do Helmbrechtsa 36 km.

Po obilnem zajtrku, se vrneva na izhodišče poti, E6. Hiše ob poti so postale,vedno bolj retke. V gozdu, se je pot začela, strmo spuščat, v graben. Najprej prečkava, železnico,

nekaj malega hodiva ob cesti. Potok sva prečkala preko malega jezu. Na levem bregu potoka , pa strmo po stezi, navzgor. Hitro sva prišla na gozdno cesto.

Po njej na, Penzelkamm. Lotharheil, Langenau. Vse skozi, sva hodila po gozdu. prečkala sva veliko gozdnih cest. 22 km.sva imela, gozda za prehodit. Lamitztal, schloßberg, grßyater, so se imenovali kraji v gozdu. Thiemitz, Sorge in Meierhof, pa so bili manjši kraji. Romani, take poti, ki potekajo samo v gozdu, niso všeč. Prečkava še dve cesti in prideva v Schwarzenbach. Od tu pa nazaj v gozd.  Povzpneva se na Dröbaberg 794 m.n.v. Pillmersreuth,Whs, Rauhenberg in pa, Kleinschwarzenbach, so bili kraji, ki sva jih morala, prehoditi do Helmbrechtsa. Teh 30 km. poti je bilo v najbolj slabem stanju.

Prevec so bile zaraščene, ponekod razrite od delovnega stroja. Ostalo pa je tudi preveč lesa na poti. Zadnjih nekaj km. pa sva po navodilih domačina, odšla lepo, po kolesarski stezi.Pri pogovoru, je začelo deževati. Romana mu razlaga, o slabih poteh, ki sva jih danes prehodila, rezultati so bili vidni, tudi na najinih nogah. Nato, pa on razloži, pojdita po cesti, ki ni prometna, nižje, pa se začne kolesarka steza. Po njej, naravnost v mesto. Mogoče prehodiva km. Ko se pripelje na motorju, za nama gospod. Izroči nama načrt, ki ga je sam narisal. Vseboval je vse od križišča, do krožišča,

narisana je bila tudi lokacija prenočitve. Telefonsko je naju, že najavil. Zahvalila sva se mu. Načrt pa je popolno, ustrezal. Dež je popustil, ne pa tudi oblačnost.

V Helmbrechtso, sva našla nočitev, za večerja pa sva poskrbela sama.

               02.07.2011 Sobota 15.dan od Helmbrechtsa do Fichtelseea 35 km.

Kot, sem že omenil, da je bil domačinov načrt, zelo dober, posebno tisti del, da ne hodiva po gozdu in travniku. Sobe sta oddajala starejša zakonca.

Tudi pralni stroj je naredil nekaj za naju. Pri zajtrku, smo se pogovarjali, o Romaninem madežu, ki je nastal po ugrizu klopa. Bila je ravno sobota in ambulante zaprte, zato smo se odločili,da met potjo obiščeva bolnišnico v Münchbergu. Ob 7h. sva zapustila, Helmbrechts. Odšla sva ,po kolesarski stezi,

da bova, čimbolj čista prišla v bolnišnico. Prečkala sva cesto E6 (A9). Bolnišnico sva hitro našla. Med čakanju Romane v čakalnici,

se mi podijo različne misli po glavi. Najslabša je bila ta, da bi naju poslali domov. Debelo uro sem udobno počival. potem se prikaže Romana s škatlo, antibiotikov.

Met potjo iz mesta mi razlaga, potrebne ukrepe, če bodo seveda potrebni. Skozi mesto, ne gre vse glatko. Na Kapehenberg, 585 m.n.v. Pa proti, Großlosnilz, Erbsbühl in  Schnackenhof. Za Zellu prečkava cesto, nato  v gozd. Hühnerhohöfen in Torfmoorhölle sta blizu skupaj. Pri Egerquelle,

malo predahneva. Kasneje sledi malo dolgočasne hoje, s pogledom na Bischofsgrün. Pri Karchesu prečkava cesto. Na drugi, strani , po strmi cesti navzgor. Obiščeva se drugi izvir, Mainquelle. Malo zatem pa se tretjega, Naabquelle. Tudi na razgledni stolp se povzpneva. Tukaj je veliko granitnih blokov, prav zanimivo naloženih. Tik nad, Fichtelsee, manjkajo markacije, ta ko, da sva nekaj časa iskala. V bližini jezera sva našla, prenočišče.

( To prenočišče je bilo najcenejše na celi poti.) Oddajala pa ga je starejša gospa.

              03.07.2011 Nedelja 16.dan od Fichtelseea do Konnersreutha 43 km

Že ponoči, se je slišalo močno deževje, pomagal mu je tudi veter. Ko sva zjutraj, pogledovala skozi okno. Bi najrajši ostala,kar v postli. Veter, megla in dež, so mi puščali dvome, ali lahko sploh hodiva po takšnem vremenu? Bila sva na višini,750 m.n.v. Po zajtrku, zapustiva, toplo zavetje.

V sobi sva prej dodobra pregledala skice in zemljevid, da bi na dežjo, to čim manj počela. Prečkala sva umetno pregrado jezera. Za jezeru v gozdu, pa sva našla markirano pot. Ta pot je ves čas, do Nagela vodila po gozdu. Od tam, pa zopet do Habersteina.

Ko sva to prehodila, sva bila že blizu, Alexandersbada. Dež se je naveličal padat. Prva hiša, ki sva jo zagledala, pri prihodu v Marktredwitz, je bil Lovski hotel.

Samo sva se spogledala. Že sva naročila. Naročeno, tudi z užitkom pojedla. Potem pa se je začela dolga hoja skozi mesto. Mesto je precej veliko. Zalomilo se je samo, ko sva že skoraj prišla iz mesta. najino izhodišče je bilo, Wölsau.

V tej vasi sva zavila desno v gozd. Hodila sva večinoma ,po makadamski gozdni cesti. Mislim pa ,da ni bila izbrana ,naj bližja varijanta. Edina vas je bila, Preisdorf. Pri prečkanju ceste sva se rahlo dvigovala, proti Kalvarienbergu. Tu sva se na klopci ob kapeli, malo sezula.

Daljši počitek pa je prekinil dež. Pohitela sva proti, Konnersreuthu. Ne pozni uri sva se odločila, da za danes končava. Nočitev sva si zagotovila v Gostilni,

v njej so nudili tudi hrano.

          04.07.2011 Ponedeljek 17.dan  od Konnersreutha do Bärnaua  48 km.

Ob 7h.,sva že zapuščala, mesto. Odšla sva ,po kolesarski stezi. Najin moto je bil, čim bolj dolgo naj  ostanejo, čevlji suhi. Šla,sva mimo več ribnikov. Mimo kmetij.

V Waldsassenu se nisva zaustavljala. Met potjo sva malo poslikala. Največja je cerkvena zgradba. Hitro, mestno okolje zamenjava, za naravno. Forstkapelle, je postavljena v gozdu. Do sedaj sva imela trdo podlago pod nogam.  Vreme megleno in oblačno. Nama je bolje tako. Ob 12 uri, sva prišla v Neualbenreuth. Tu sva naročila kosilo.

Pa še nekaj sladkega. Se ve za Romano ,obvezno kavo. Ko sva, vse to zložila vase. Pa pot pod  noge.Kasneje, sva zvedela, da sva bila tukaj, najbližje središču Evrope.

Tilen berg je bil res zelo blizu. Šla sva mimo St.Nikolaus kapele.

V Mähring, sva šla po cesti. Neumühle je še obdajalo polja in travniki. Sedaj bo potrebno, za nekaj časa v gozd. Griesbacher wald. Iz gozda,  prideva v Hermannsreuth. Iz gozda se tudi vrneva v gozd. Ko pa prideva iz njega, je za danes dovolj gozda. Že utrujena, hodiva čez velika polja, travnike do Bärnau. Na začetko mesta, kar nekaj tabel ponuja nočitve.

Table so pa v slabem stanju, Kasneje, se izkaže, da se samo en penzion deluje.

Ker je pa edini je nesramno drag. Kar oskrbnici,

Romana tudi v obraz pove.

             05.07.2011 Torek 18.dan od Bärnau do Eslarna 38 km.

Iz Bärnau, sva odšla, v oblačnem jutro. Hodila sva, po lepem brezovem drevoredu.

Ob poti pa so gradili,mostišče. Prav takšno, kot je na tem mestu nekdaj že bilo. Kot se, že sedaj vidi, bo vredno ogleda. Ko sva kasneje hodila v gozdu, sva videla lepe hiške za pomoč pohodnikom. Nekaj časa sva hodila, po Nemško, Češki meji.

 En del meje, so celo Geodeti, merili, od kamna do kamna. Pri Silberhüte se nisva, zaustavljala.Hodila sva po gozdu mimo, Ruine Schellenberg. Zanimiv je bil tudi Brotfrlsen. Potem pa je sledilo spuščanje do mlina.

Na drugi strani pa zopet v hrib ob plinovodu. pri spuščanju pa sva prišla v Neukirchen.  Od tu sva se še nekoliko spustila, nato pa po asfaltni cesti, rahlo navzgor. Ker je bil čas kosila, sva zavila malo spoti. Najedla sva se, v Landhotel Kastanienhof. Po močnem obedu nadaljujeva, do Waidhausa.

Tu se ne ustavljeva. Ugotoviva, Da so pred kratkim, prestavili traso. Zemljevid in knjiga sta imela isto smer. Oznake E6 so označevale, smer , do Eslara tri km po daljši trasi. Midva se oločiva, za krajšo. Prečkava avtocesto in po trasi nekdanje železnice, prideva v Eslar. Na poti sva prečkala, še močvirni del, zemljišča. Bil je zgrajen nasip in nekaj mostov.

Zelo pridni, so bili komarji. V Eslarn,sva prišla, okrog osemnajste ure. Rada bi se prehodila kakšen km. Samo potem bi morala, spati v šotoru. Poiščeva nočitev. Gostitelj, se je tudi ukvarjal z pohodništvom. Imajo organizirane pohode, on jim pa s kombijem , vozi težjo ,opremo. Zato so pa traso poti, raztegnili in vključili, vse mogoče.

 Izognili so se skoraj vsakim metru asfalta.

             06.07.2011  Sreda 19.dan  od Eslara doWaldmünchena  35 km

Zjutraj sva, že pred zaprtimi durmi čakala na zajtrk. Premalo smo, se pogovarjali, o trasi današnje najine poti. tako nisva vedela dejanskega stanja. Midva sva na zemljevidu videla, kje se zopet, križamo. Po dobri, uri hoje sva prišla na stičišče ceste in E6 poti.

Videla sva izbrisane, posamezne oznake, o novih pa nič. Nadaljevala sva po stezi naprej. Vedno bolj iskala, lovec pri izdelovanje preže, je bil bolj redko beseden. Ko sva prišla na vrh, pobočja ,pa sva, le videla nove markacije, pomešane s  starimi.  Tukaj je bila pot malo ovita, malo  se dvigovala in spuščala. Naveličana , iskanja sva se prepustila, oznakam. Kasneje sva spoznala, da greva po krožni poti, nazaj v Eslar. To sva ugotovila, ko sva prišla do razcepa. E6, pred nama je vodila levo in desno, iz ene strani, pa sva prišla midva.

Do sem pa sva  hodila ,po ovinkih okrog njiv, travnikov, skratka živ obup. Trava je segala do kolen, seveda mokra. Pomoč sva poiskala v gostilni. Obenem pa jih olajšala, za pecivo, kavo in Coca colo. Tu so bili trije, ljudje in vsak je povedal različno rešitev.

Midva, sva se vrnila po poti, ki sva prišla. Ampak lepo preprosto, po suhi ozki asfaltni cesti do potoka. Od tu pa po makadamski cesti nazaj na grebenj. Nore markecistove ideje sva izpustila. V Stadlern, sva prišla tri ure pozneje, z dodatnimi 10 km. Malo sva posedela, dotočila" gorivo", in nadaljevala po zamisli markecista. Upala sva, da se bo čimprej končalo, njegovo območje. To se zgodilo šele drugi dan. Popoldan, je začelo deževati. Trasa je potekala po gozdu. Skozi redke vasi,Steinlohe,Katharinenhof,in Eglsee. Ob 19.40 h. sva prišla iz gozda. pot naju je vodila preko mostu jezera Perisee.

Od tu pa po lepi poti do Waldmünchena. Tukaj sva prenočila v hotelu.

 Ponoči, pa je dež lepo potrkaval po strešnem okno.

                07.07.2011   Četrtek  20.dan  od Waldmünchna do Hohenwartha  42 km.

Zjutraj že nestrpno, pričakujeva zajtrk. Po zajtrku, se na ulici malo razgledava. Poprašava, za nama nejasne stvari.

Nato pa se pobereva iz mesta. Nekaj časa sva ostala na cesti. Pri velikem ovinku,sekava ovinek, mimo kapele v gozd. Tu sva imela smolo. V gozdu so ravno potekale, delovne aktivnosti.

Preskakovala sva hlode, se izogibala stelji. Ob poti je bil postavljen, križev pot. Izogibala sva se oviram, in prišla na, Herzogauer Berg. Na hribu je bilo naselje. Najlepša je bila graščina in kapela.

Kažipot naju usmeri, še naprej rahlo navzgor. Vreme je, bilo zelo oblačno. Dež ne čaka, rahlo se ulije. Midva se pod streho, preobujeva, ogrneva tudi palerino. Dežuje pa ne dolgo. Pa saj je vseeno ,sedaj je tako vse mokro. Konča se hoja po cesti, zaviti morava na stezo, ki pelje po gozdu na vrh. Na grebenu med drevjem zagledava lesen razgledni stolp.

Bil je kar dobro maskiran. Steza vodi po grebenu, je zelo kamnita, tako, da je potrebna previdnost. Megla, preprečuje pogled na okoli. Na najvišjem ,delu grebena,  stoji križ.

Tako nama mineta kakšni dve uri. Pri Althütte, pa sva nadaljevala po cesti, ki je bila ravno zaprta za promet. Prehodila sva jo, kar zajeten kos. Ko sva prišla do delovnih, strojev, sva se umaknila, po gozdni cesti v gozd.  Nekaj sto metrov višje, nadaljujeva po E6. Pri Bergwachthütte, sva še malo razgledala okolico. Od tu se vidi lep razgled, na Furth i W. Pa tudi naprej, se vidi kar zajeten, del poti. Ta pot  naju čaka popoldan, s tv oddajnikom.

V mesto  sva naročila kosilo. Met tem času mesto, opere dež. Da nama prej mine, pojeva še sladico.

Po dobri uri se odpraviva naprej. Cilj je Hoher Bogen. Gorski greben, na enem vrhu stoji tv. stolp na drugem,Berghaus Hoher Bogen. No midva prej še malo zaideva. Pa mislim, da ne po najini krivdi. Kasneje se izkaže, da bi bila tista smer kar pravilna, bolj na gosto , bi jo morali markirat. Pa ,se midva ne bi vrnila, v prepričanju, da sva v zmoti. Met tem času, ko je išla knjiga in zemljevid, je zgrajen tudi vijadukt, s cesto. Pa je naju, malo zmedlo. Z sončem v hrbet, sva prišla, po strmi stezi na,Burgstall. 976 m.n.v. Na drugi strani se malo spustiva. Nato pa po cesti do koče, Forstdiensthütte. Sedaj pa naju čaka spust, po gozdni cesti v dolino. Ta cesta ,je bila pred leti solidno zgrajena. Ima več lepih kamnitih mostov in podpornih zidov. Tudi izvirov vode ne manjka. Po dolgi hoji po gozdu, prideva iz gozda. Nadaljujeva, po skromni asfaltni cesti, met travniki. Ura je bila že 19 h. Zato sva se odločila, da bova, odšla, v Hohenwarth. Tako so nama svetovali domačini. V tem mestu je dovolj objektov za nočitev. Res sva zlahka, našla.

Gospa je nama pripravila tudi, lahko večerjo in oprala umazano perilo. Gospod je po pogovoru, nama narisal načrt jutrišnjega pohoda na greben, Kaitersberg.

 

            08.07.2011 Petek 21. dan  od hohenwartha do Seebachscheifa  45 km.

Sinoči, je bil tako lep sončen večer, nič ni kazalo, da bo ponoči začelo deževati, prav to se zgodilo. Divjala, je močna nevihta. Po močnem zajtrku, se odpraviva, v megleno, deževno jutro, za začetek po asfaltni cesti, ki ni bila prestrma.

Pod kapelo sva, nadaljevala po stezi. Za čas, da sva prišla na greben, je celo prenehalo deževati.Pri Kreuzfelsnu, je zopet začelo deževati.Od tu pa ni bilo daleč do Mittagsteina, tu je tudi Kötznger Hütte. Bila je odprta, vstopila sva.

 Malo čudno so naju pogledali. Ženska je bila pridna v kuhinji, en moški pri računalniku,

drugi pri časopisu. Verjetno so šele prišli, pred dobro uro so naju z avtom prehiteli, nižje ob cesti. Popila sva čaj, malo smo poklepetali. Pred nama je 12.vrhov, ki presegajo 1000m.n.v.

Težko, bo  hoditi, pot je spolzka in polna kamenja. Kar naprej, se zvija met skalami, se spušča dviga, skratka počasna za napredovanje. Hodila sva s sandali, tako, da se luž nisva  izogibala.

v megli sva opazila kapelico, ki je bila visoko na skali.

Na sedlih met vrhovih, pa so bile postavljene ute. Tu je bila tudi steza ,za odtenek boljša. Nato sva se spustila po smučišču, na sedlo Eck. Zgoraj in spodaj je bila postavljena opozorilna tabla. Opozarjala, je pohodnike, na nevarno prisotnost kač.

sedaj, sem se bil enkrat vesel slabega vremena.

Prečkala sva glavno cesto in zopet nazaj v breg. Lamer weg ,je bila v obupnem stanju, zaradi sečnje lesa. Stroji je dobro razrili razmočena tla. Šla sva, kar nekaj metrov, višje nad stezo. Prišla sva na vrh Mühlriegel 1080 m.n.v. Zatem Odriegel 1156 m.n.v. Po poti Eckersteig, do Schwarzecka 1238 m.n.v.  Pod je bila speljana po gozdu. Na določeni višini, pa je samo suho drevje spominjalo, da je pred letom, 1983 bil smrekov gozd.

Vihar je,večino podrl, ostalo pa je dokončal lubadar. Steza se vleče čez Enzian, Kleiner Arber 1184 m.n.v. Pa mimo koče Schutzhütte.

 Na Großer Arberju Stoji, Arberschutzhaus. 1456m.n.v. Tu se najeva. Ker že nekaj časa sije sonce, se tu preobujeva. Pospraviva palerino. Dostop na vrh, je možen tudi s kabinsko žičnico zato je tu, kar veliko ljudi. Ura je sedemnajst, odpoveva rezervirano spanje. Po zelo kamniti poti se spustiva v dolino.

Bolj skačeva ,kot hodiva. Pri Arbersee, malo pogledava okrog, se drživa se naprej rumenih oznak. Te so naju bolj oddaljile od Bayerisch Eisensteina. Ko sva to spoznala, sva to, obrnila sebi v prid. V pozni uri sva poiskala nočitev v, Seebachscheifu.

             09.07.2011 Sobota  22.dan od Seebachscheifa do Lusena 48 km.

      

Zgodaj, ob 5h. sva vstala. Zajtrk so nama pripravili že sinoči. Hitro sva pojedla, nadoknadit sva hotela, čim več poti. Prehodila, sva le nekaj korakov, so že padle prve kaplje dežja danes.

Odšla sva, po cesti do prvega kraja, Spiegelhütte. Tule sva nadoknadila slab, zajtrk, s kavo in pecivom. Pa tudi za mrzlo, Coca colo je že bil čas. Nadaljevala sva rahlo navzgor, skozi gozd, po lepi trdi podlagi. V Buchenau sva prišla malo po deseti uri. Tudi tu ni bilo potrebe po ustavljanju. Ravna cesta, na obronku gozda, naju je pripeljala do umetnega jezera, zgrajenega za vodovodno napajanje Gradili so ga štiri leta. Na levi strani jezera ,je bila tabla za, Groser Rachel.

Na najinem zemljevidu ne v celoti vrisana. Zato se nisva odločila zanjo. Tako sva odšla po malo daljši, sigurni poti. Cesta  je lepo počasi, nabirala višinske metre.

Polovico poti, pa sva prehodila po stezi. Tukaj, so se že, pojavljale, posledice silovitega vetra. Hodiva po Rachelsteigu. Po trinajsti uri sva pri, Waldschmidthausu.

Tu je bilo, kar nekaj pohodnikov in kolesarjev. Naročiva si kosilo, s pitno vodo, tu ni problemov. Po, jedjo se malo razgledava. Za nama so daljave prehojene poti. pred nama pa, šest urni, oddaljeni cilj, Lusen. Pot do vrha s križem hitro premagava. Na drugi strani  rahlo navzdol, do Rachelseea. Steza, je nadelana po gozdu, je pa skoraj na vsakih, sto metrov izvir vode.

Raztegne se na 22 km. Steza je lepo prehodna izjemoma na mestih, kjer je preveč izsekan gozd. pa je zaradi svetlobe zarasla trava. Steza pelje mimo, Racheldiensthüte, vedno več je na poti mostnic. Ko greva skozi, Teufelsoch, postane zelo hladno. Globoko pod nama po votlinah teče potok, hladen zrak piha na površje. Višje je lesena, razgledna ploščat

. Od tu naprej, je steza zelo urejena. Pri leseni uti je skulptura, čoln na dlani.

 Vrh Lusena je pokrit s samim kamenjem, na vrhu pa je obvezen križ.

Proti  jugo se spustiva do koče, tu se najina hoja, za danes konča.

Že prej ,sva si rezervirala, nočitev. Kljub soboti pa,  nas ni prespalo veliko. Naročila sva si večerjo, potem pa posedela na soncu. Ko je skupina otrok odšla, v dolino je postalo mirno.

V okolici iščeva, najin zaključek poti. V daljavi najdeva več vrhov, ki bi lahko bili, Dresesselberg.. Oskrbnico, nisva mogla pregovorit, da bi nama pripravila zajtrk ob šesti uri. Jutri imava do prvega kraja, Mautha tri ure.

             10.07.2011 Nedelja 23.dan od Lusena do Dresesselberg 45 km.

Ponoči,je na Schutzhausu, divjala nevihta. Od bliskanja je bilo svetlo kot podnevi. Prijetno sem se počutil ob misli, da nisva v šotoru. Za zajtrk, pa sva midva popustila eno uro, eno pa nejevoljna oskrbnica, pa je bil zajtrk ob pol sedmih na mizi. Ob sedmih sva zapustila sončen vrh, dolina je bila, okrog, vsa v megli.

Ponoči je dobro namočilo, v strahu sva opazovala stezo, kdaj bo trava na poti. Še prej sva prišla v meglo, postalo je skoraj temačno.

  Po, dolini, ob potoku, pa sva kar nekaj časa hodila po mokroti. Tudi tu so bile postavljene lesene ute. Bilo je pa prepovedano prenočevanje v njih.

V Mauth sva prišla ob devet trideset. Rabila nisva ničesar, zato se nisva zaustavljala. Rahlo navzdol, je bila speljana cesta, do Annathalmühle.

Tu pa navzgor do smučarskega centra, Alpe. Potem pa navzdol, do Philippsreuta. Tu sva mislila, da bi se najedla, pa je bilo zaprto. Odšla sva naprej do Bischofsreuta. Gostilna je bila ob cesti. naročila sva kosilo.

Za ta čas, pa posušila, nogavice in čevlje. Počitek je dobro del. Dobra volja, je bila na višku, saj sva že nekaj, časa videla, najin cilj. Po kosilo, se obujeva, oprtava nahrbtnika, vse zdi lažje. Podava se proti, Haidmühlu. V mesto izkoristiva odprto slaščičarno,

notranjost je bila prijetno hladna. Prodajalka nama pove, da bo koča na Dresesselbergu verjetno zaprta. Odprta je samo čez dan. Obstajala je možnost, da se z vrha vrneva nazaj prenočevat. Polna energije se podava na zadnjo gozdno etapo.

  Rahlo sva se vzpenjala, sprva po asfaltu, kasneje po makadamski cesti. nazadnje po strmi stezi. Proti vrhu pa naju  spremlja znana narava.

Na cilj sva prišla ob 18h. Zagledala, sva znano poslopje,

Tukaj sva po močni nevihti začela s hojo leta 2009.

Nadaljevala po Avstriji, do mejnega prehoda, Radlje. Čestitava si, za prehojen dosežek. Danes sva povezala, pot dolgo 2894 km. KÖBEHAGEN--------STRUNJAN

   Turist iz Kölna, naju zapelje v dolino.  Do hotela, blizu avtobusne postaje. Ponoči se zbudim, in iščem, smer poti. Zunaj divja nevihta. Ko opazim,da sem, v topli postelji, se privijem, k Romani, Oznake pa ne bom iskal leto dni. Drugo jutro se z avtobusom odpeljeva v Pasau, od tam pa z vlakom domov.