E6 po Avstriji (Dreiseselberg-Eibiswald)

AVSTRIJA-650km

 (Porabila sedemnajst dni in pol) Na dan približno trinajst in pol ur hoje, 13.000 
višinskih metrov in na dan prehojenih 39 km .

PRVI DAN :

Zgodaj zjutraj sva se z avtom odpeljala do Celovške železniške postaje in se zatopljena vsak v svoje misli z vlakom hitro pribljiževala Lincu,

kjer naju je že čakal sorodnik Roman.Ta naju je z avtom peljal do tromeje med Avstrijo , Nemčijo in Češko-do planote Dreisessel (ležečo v Nemčiji).

Močno se je pooblačilo,mi pa smo si privoščili nekaj za pod zob.Ob pogledu skozi okno sva ugotovila da močno dežuje, ampak kaj ,saj tudi dež ni ovira ,ta misel naju je spremljala še vseh naslednjih sedemnajst dni,saj so bile nevihte vsak dan.

Dežju primerno sva se oblekla in sledila najinim belo-modrim merkacijam in takrat še nama daleč oddaljenemu cilju.S vsak svojim nahrbtnikom , ki je tehtal med 14 in 16 kg.

Tako sva prvi popoldan hodila dobrih osem ur in se že v trdi temi utaborila v Schoenebnu.

DRUGI DAN:

Naslednje jutro, kakor tudi vsa ostala, naju je ura zbujala ob pol petih.Sledilo je pospravljanje šotora , zajtrk in vdir.

Prve tri dni naju je pot vodila tik ob češki meji, skozi širne gozdove,travnike in polja.Zaradi deževja, ki je deželo pestilo pretekle tedne, je bila zemlja napita z vodo,

midva pa sva  hodila s premočenimi čevlji.Ko se je začel spuščati mrak, sva si našla prijetno zavetje v lovski krmilnici ,

ki je bila udobna in prostorna.Dobro sva se naspala.

TRETJI DAN:

To jutro pa sva prvič na enem mestu videla toliko zračnih vetrnic, ki proizvajajo električno energijo.Kraj Afisel je majhen, poseljen le z nekaj hišami.Skozi prostrane gozdove sva priša do opazovalnice zvezd,

ki je bila postavljena v čast cesarja Franca Jožefa.Na drugi strani pa smučišče, ki se je dvigalo nad Bad Leonfeldnom.V kraju samem, kavica, sladica in obnova zalog hrane.

Naprej naju je pot vodila deloma skozi gozd, nekaj pa tudi po širnih poljih do Schenkenfeldna, kjer sva pobrala sedmi žig.Pa tudi prvih sto kilometrov je bilo za nama -občutek dober.Do obrambnega zidu okrog gradu v Freistadtu sva prišla že ob mraku, poiskala kamp in postavila šotor.

V treh dneh se je le nabralo tudi nekaj umazanega perila, tako sva v pralnici kampa iskoristila možnost pralnega in sušilnega stroja.

ČETRTI DAN:

Ob zori sva zakorakala v deževno jutro

.Pot naju je vodila po asfaltni cesti , kasneje pa po mokrih travnikih proti Braunbergu.Tukaj so nama priravili odličen zajtrk.

Okrepčana in suhih oblačil sva se začela spuščati na drugi strani hriba obkrožila St. Oswald in dalje v manjše mestece Sandl.Bilo je poldne in zopet naju je ujela nevihta.

Vedrila sva v mestni kavarnici ob kavici -se razume.Dež je pojenjal,midva pa pot pod noge.Takoj, ko sva zapustila mesto, sva zakorakala v mogočni drevored , ki je vodil vse do jezera Obersse.

Verjetno je za časa Rimljanov veljala za pomembno trgovsko pot.Pot sva nadaljevala po močno z vodo napitih gozdovih, vse do Karlstifta.Tukaj sva imela na razpolago kar celo kočo.

Ključ sva dobila pri prijazni družini v naselju.

Janez je zakuril kamin, jaz sem pripravila večerjo in oprala perilo.

PETI DAN:

Naslednje jutro sva se odpravila proti Nebelsteinu

samo z enim nahrbtnikom,saj potek poti zahteva vrnitev v Karlstift in od tod dalje v Libenau.

Nebelstein je obenem tudi začetek avstrijske 05 pešpoti,

tako so rdeče bele merkacije zamenjale do sedaj modro bele.Pot je popolnoma identična najini.Dobri dve uri hoda iz Liebenaua, ob Rohner Teichu,

sva postavila šotor in se naslednje jutro zbudila ob čudovitem sončnem vzhodu.

ŠESTI DAN:

Do Arbesbacha nekaj makedama, potem pa travniki, gamaše sva imela kar skozi na nogah.V mestu kavica, jabolčni zavitek, žiga pa ni več.Mimo Altmelona v Schoenbach sva prispela opoldne-pravi čas za dobro nedeljsko kosilo.

Okrepčilo in počitek se je prilegel in zopet sva si nabrala dovolj moči za pot proti Traunsteinu.Ogled skulptur,

kipov in umetnin iz izklesanega kamna se je splačal , kljub nevihti (pa saj dež naju je pral tako vsak dan).V vaški gostilni ob kavici in pecivu , sem izračunala ,da bi to popoldne še zmogla do Ottenschlaga.

Vso pot je rahlo deževalo, gozd pa naju je spominjal na domače močvirno Pohorje.

Do gostilne in obenem najine kontrolne točke sva prišla ob sedmih zvečer.Dobila sva dobro večerjo , prenočišče pa še oprano in posušeno perilo.

Med klepetom z gostilničarko, sva izvedela, da verjetno Donave naslednji dan na bova mogla prečiti , ker je močno prestopila bregove in je tako veliko cest poplavljenih in zaprtih.

SEDMI DAN:

Po zgodnjem zajtrku sva se kar molo zaskrbljena podala proti Elsenreitu,

Trandorfu, kjer sva pri prijazni kmetici kupila domače marelice.Od tu naju je najprej asfaltna,potem pa pot po travniku (trava nama je deloma segala do ramen) vodila na Jauerling (960 m nmv ).Na vrhu je razgledni stolp,

RTV stolp in gostišče , kjer sva se posušila in okrepčala.

Od tu sva se ob močnem dežju spustila v dolino Donave proti Spitzu

.Pot je vodila skozi po gozdu.Na določenem mestu, pa se je med vejami odkrila mogočna Donava s vso svojo širino, takrat še posebej-bila sem močno ganjena.

V Spitzu pa je bilo močno vidno razdejanje, za katero so bile krive poplave.Naplavnine , porušeni mostovi, polne kleti vode

, so pestile ljudi.Vojska in policija sta reševali in bili v stalni pripravljenosti.S splavom sva prečila Donavo

in v Oberarnsdorfu na kmečkem turizmu dobila prenočitev z vso oskrbo.Domačinom sva se zelo zasmilila,

tako , da so nama celo čevlje sušili v rahlo segreti pečici.

OSMI DAN:

Naslednje jutro sva pot po razmočenih tleh nadaljevala proti ruševinam gradu Agastein

(tukaj je bila pot res slabo označena in zarasla z grmovjem).Začela sva se spuščat proti lepemu mestu Melk ,

ki je vreden ogleda.Malo izven mesta sva tudi prenočil na športni tribuni ,

saj sva morala bežati pred nenadno nevihto.

DEVETI DAN:

Za razliko od prejšnjih , sva se prebudila v sveže , sončno jutro.Od kraja St .Leonhard do Plankensteina , naju je vodila pretežno makedamska cesta.

Razdalja je bila dolga ,ura se je bližala četrti popoldne. Začelo se je oblačiti , grmeti in bliskati. Pripravljalo se je k hudi nevihti.Še suha sva pritekla do kmečkega turizma , katerih specijalitete so bile postrvi ,a žal , gostilna je bila nabito polna-Šolarji so namreč imeli "teden življenja na kmetiji".Prenočitev torej ni bila možna ,vendar pa so naju prijazni gostitelji odpeljali v sosednji kraj ,

kjer sva se lahko okrepčala in odpočila za tisti dan.

Do sedaj sva pot hodila pretežno po ravninskem delu in na dan premagovala tudi do petdesetkilometerske razdalje.

DESETI DAN:

Naslednji najin cilj je bil Oetschach nekaj manj kot 2000 mnv

dobrih štirideset kilometrov hoda.Pot je bila zelo razgibana-vzponi in spusti.

Na strmi  poti deloma opremljeni s stopnicami,ki vodijo čez strme grape pridemo tudi do podzemne jame

s kapniki in dalje v spust v kraj Lackenhof.Od tu pa sva se vspela po strmem smučišču proti koči pod Oetschachom.

Na koči je bilo zelo veselo , saj so imeli harmonikarji svoj seminar.

Prostora na koči je bilo dovolj ,dobila sva zelo okusno omleto s sirom in posteljo , katere sva bila že kar potrebna.Zjutraj sva opazila šele pri izhodu ,

da močno dežuje.Počakala sva v koči , da je malo pojenjalo in po približno eni uri začela pot.Za nama je bil deseti dan in kar tristopetdeset prehojenih kilometrov , bila sva zadovoljna.Pot sva premagovala po strmih , spolskih tleh ,markacije so naju vodile po visoki , mokri travi , podrtih drevesih , ki ležijo že več let preko poti , domačini pa  verjetno uporabljajo makedamsko cesto.

Vse do .Terzerhausa naju je spremlajal dež in gosta megla..Tu sva se malo posušla , okrepčala , pa še prijateljici Mariji sem poročala o najinem napredovanju in že je zopet napočil čas odhoda.Spustila sva se v dolino ob smučišču

do Erlaufsseja in dalje proti znanem romarskem kraju Mariazell-krasi ga mogočna gotska cerkev iz leta 1200

 (lahko bi ga enačili s slovenskimi Brezji).Žig se lahko dobi v turistični agenciji .Okrog šeste zvečer sva prišla v kraj Moschuben in v prijeti gostilnici tudi prespala.

ENAJSTI DAN:

Ob petih zjutraj je že bila pripravljena popotnca , planinci , ki so se prejšnji večer še dolgo v noč poveselili so še trdno spali , midva pa sva odklenila vrata gostilne in zakorakala v tokrat jasno jutro.

Nekaj časa naju je pot vodila po asfaltu , potem pa sva se odcepila desno v breg in se kar nekaj časa strmo vspenjala.Srečala sva nekaj pastirjev ,

ki so čuvali svojo čredo.Sedlo je bilo tako namočeno , da sva se komaj prebila na drugo stran.Prišla sva do pastirske koče , ki jo je uoravljala prijetna gospa srednjih let , z veliko znanja o zeliščih in naravnem zdravilstvu.Zahvalila sva se za kavico in prijetno krmljanje ,

ter nadaljevala pot proti 1981 mnv visokemu Hoche Veitschu.V koči Graf Meran Haus sva se okrepčala in odpočila.

Pot se je strmo spuščala na planino Rotsohlalm vse do Sebergsatla in Seewwisen .Na zemljo je počasi padal mrak.Pred zaprtim hotelom sva se ustavila.Iz nahrbtnika sem vzela vodnik po E6 poiskala številko  in poklicala lastnika hotela , ki je prišel v desetih minutah ,

nama pripravil večerjo in pokazal sobo.

V hotelu je  bil poleg naju le še starejši zakonski par.

DVANAJSTI DAN:

Naslednje jutro je prišlo do neljubega dogodka.V zgodnji jutranji uri sva pozajtrkovala in se nameravala tiho odpraviti iz hotela ,ko so se vrata najine sobe zarpla.Ostala sva brez ključa.Tako sva morala zbuditi lastnika hotela ,ki je stanoval v sosednji vasi .zaupal nama je , da lahko izstopiva pri terasnih vratih in jih pripreva.Končno zunaj!Pot iz Seewisna proti Hochschwabu je bila zame najlepši del poti na celi poti.

Že dan se je začel z lepim , sončnim , jasnim jutrom.Da o prešernih pobočjih , polnih gorskega cvetja  in lepih svetlozelenih macesnih ne govorim.

Prečkala sva tudi nekaj snežišč ,

preden sva dosegla 2277 m visoki vrh Hochschwaba.

Po dolgem pogorju je sledil spust na Sonnscheinhuete , kjer je sledil obed in kratka pauza.

tukaj sva spoznala par ,ki hodi to isto pot le v obratni smeri in bistveno počasnejše , kot midva.Tudi učitelj s svojo soprogo se je vključil v pogovor in med drugim povedal , ,da je v šestih mesecih prehodil Jakopsovo pot.Pot sva nadaljevala proti Leobnerhuete ,

ki je trenutno v obnovi.Dalje sva se spustila v zimsko smučarsko središče Prebichl , ki v poletni sezoni ne nudi prav nič. Imela sva srečo , da sva po dolgem iskanju ,

le dobila prenočišče v vaški gostilni , ki je bila na visokem nivoju.

TRINAJSTI DAN:

Zopet vstajanje ob rani uri , lepljenje ožuljkov , ki so se iz dneva v dan večali in zajtrk. Zopet sva zakorakala v deževno jutro.Na najino srečo je le rahlo deževalo

.Pot proti 2128 m visokem Reichensteinu , je bila zaradi tega težavna , trava visoka in mokra ,

proti vrhu pa spolske skale in jeklenice.

Sestop je bil težavnejši.

Gospodar koče nama je svetoval , da se del poti vrneva in tik pod vrhom goro obhodiva.Tako sva tudi storila , a sva kljub vsemu naletela na snežno prečenje in seveda dež.

Napredovala sva počasi ,a se je isplačalo.Prišla sva na širno paško planoto z idiličnim jezerom.

Tukaj sva srečala evropohodnika , ki je začel pot v Leobnu.Ta pa je bil najin večernji cilj ,seveda naju je od Leobna ločilo kar pol dni.Skozi Trofiach in Trabochersee sva se spustila v železarsko mesto ,

ki se razprostira med dolgo asfaltno cesto in reko Muro.Edino možno prenočišče je bilo najdražje doslej , soba čisti luksus , gostilničarka pa precej neprijazna.Ampak tako je.

Perilo pa nama je le oprala in posušila.

ŠTIRINAJSTI DAN:

Naslednje jutro naju je pot vodila skozi celo mestno jedro , preko Mure ,

pa v breg proti 1630 m visokemu Muglju.Dan je bil prečudovit , sončen in topel , da naju je kar zamikalo ,da bi se pridružila nekaterim planincem ,ki so se pred koćo sončili kot bi bili na plaži.

Tudi midva sva si oddahnila ,ter se oskrbela s hrano in pijačo ,

saj naslednjih  pet - šest ur ni bilo kakšne koče.Napotila sva se proti Gleinalm ,kjer naju je čakalo nemalo ovir , saj je bila sečnja lesa ,

tako sva se ponekot le s težavo prebijala skozi gozd.Nato naju je pot vodila po strmih pašnikih , na sedla in končno na drugo stran planote na Fensteralm.Na paši je bilo veliko konj pa tudi nekaj govedi.Pot je bila velik del točno po koroško -štajerski meji.

Bilo je že pozno popoldne , megla je začela pritiskati ,začelo se je oblačiti in seveda naposled zopet deževati.tako sva se morala vrhu Spikogla (1988 m )

na žalost izogniti , saj sva v megli izbrala varnejšo pot na sedlo in po cesti vse do Gleinalma 1586

m.Tukaj sva tudi nočila.

PETNAJSTI DAN:

Zjutaj sva hodila po lepih grebenih , prostranih pašnikih polnih lepih konj.

Srečala sva kar nekaj nabiralcev gob saj vreme je bilo še zaenkrat lepo.

Okoli dveh popoldne sva prispela na sedlo Gaberl (1547).Privoščila sva si lisičkin golaž z kruhovimi cmoki , Janez pa klasika , dunajski , pomfri in solata.

Osvežila sva si noge ,saj nama je prijazen natakar , prinesel vedro z vodo.Do najinega naslednjega prenočišča na koči Salzstigelhaus sva imela dobre tri ure hoda.Zopet pranje in sušenje perila ,

večerja in počitek.

ŠESTNAJSTI DAN:

Zbudila sva se v prijetno sveže in od nočne nevihte oprano jutro.Pot se je vila preko sedel in greben še vedno po koroško-štajerski meji

.Sledil je spust proti Packu , dalje Weinebene(1668 m ) in končno na težko pričakovano ,

 nama dobro poznano Golico.Na koči sva povečerjala ,

Aležu , Mariji ,Stanku in  Božiču pa poročala o najinem napredku

.Kar hitro sva se odpravila k počitku ,

saj naju je naslednji dan čakal zadnji kos poti -veličasten občutek (kar dober zalogaj -okoli petdeset kilometrov je bilo pred nama), do Eibiswalda in dalje do mejnega prehoda Radlje.

SEDEMNAJSTI DAN:

V zgodnji jutranji zori sva zapustila kočo , obenem pa tudi koroško -štajersko mejo in se odpravila po grebenu Golice.

Spust v dolino , mimo nekaj koč v

St. Oswald in po krajšem predahu  naprej proti Eibiswaldu.

Tu se ponovi zgodba mest , pomanjkljivih markacij in iskanje gostilen , ki ,jih več ni -tudi žigov (vsaj originalnih ne) .V gostilni pri cerkvi sva dobila vse potrebno

, tudi najin zadnji žig.

Od tu sva se podala še na mejni prehod Radlje ,

kjer se je začel  najin slovenski del evropske peš poti  , ki združuje narode in ljudi -naj bo še naprej tako.Najbolj pa združi tiste , ki jo premagajo skupaj.Objela sva se in si čestitala za pogum in vztrajnost in se obenem zavedala ,

da je pred nama še mnogo takšnih in podobnih poti .

Aleš naju je polna vtisov in doživetij peljal proti domu.