E 6 Nemčija od Krusa do Herzberga - Scharfeld 707 km

E 6 Nemčija od Krusa do Herzberga - Scharfeld 707 km.

27.06 .2010 - 16.07.2010

Od Krusa do Herzberga (Scharfeld)

              27.06.2010   Nedelja

Med Dansko in Nemčijo nisva delala nikakršnega presledka.Hodila sva enostavno ves dan in pozno popoldan zakorakala na nemška tla.Bila je nedelja.V Kupfermühle sva se ustavila pred odprtim marketom in obnovila zaloge v trebuhu in nahrbtniku.Medtem ko je Romana nabavljala , sem jaz sedel v senci in se čudil nad nakupovalno mrzlico Dancev.

Polnili so svoje avtomobile , kot da bi se pripravljali na konec sveta.Tudi Romana je prišla iz trgovine s prešernim nasmehom.Okrepčala sva se in oprtala še težje nahrbtnike.Še nekaj časa sva hodila ob obali , poraščeni z grmičevjem.Prišla v prazen Flensburg , le na trgu se je gnetla množica ljudi in  na velikem ekranu spremljala nogometno tekmo.Po oknih so bile izobešene nemške zastave. Križci so naju vabili po stopnicah v naselje nad Flensburgom.

Tukaj sva se v gostilni okrepčala.Proti večeru sva zapustila nogometno mesto in se že začela ozirat za šotoriščem.V kraju Hornholz sva malo izven poti postavila šotor.To je bila najina prva nočitev v Nemčiji za nama pa prvih deset kilometrov.

       28.06.2010   Ponedeljek

Ob petih zjutraj me sonce že veselo pozdravi.Pospravljat začnem zgornjo plast šotora , ki je bil na moje veselje suh-  stal je pod košato divjo češnjo. Romano  pustim še malo dremuckati .Kmalu je bila budna tudi ona.Pospravila sva svoje bivališče in že sva bila na poti.Prečkala sva cesto in ob jezeru Sankelmarker See v kraj Oeversee.

Nato pa naju oznake pripeljejo v Augeardholz in v narodni park Trürugarlerge.Za to veliko gozdno , močvirno področje sva porabila kar nekaj ur. Občasno pa hodiva tudi mimo velikih polj posejanih s krompirjem in drugimi kulturami.tako kot na Danskem imajo tudi tukaj namakalne sisteme.Zemlja vsebuje veliko mivke in se na vetru hitro izsuši.Pot je vrisana tudi skozi kraj Sieverstedt , zatem stenderup , pa zopet skozi gozd v Poppelholz , Staatsforst , Schleswig.Tu nekaj kilometrov ceste.Mene je na levi nogi že nekaj časa oviral odtisek , na podplatu pa sta se pridružila še dva ožuljka.

Na bolečino sem se moral kar navadit in nadaljevat s hojo. Obliži na bolečem mestu niso zdržali dolgo.Pozno popoldne sva prišla Idstedter See , kjer sva dotočila vodo in po cesti nadaljevala do Schwanhalma. Proti večeru prečkava cesto , Romana pa pride na idejo , da lahko prespiva v mladinskem domu v Schleswigu ,

do tja pa je se kar lep kos poti .Toda misel na tuširanje in strojnem pranju perila  naju je gnala hitro naprej.Okoli dvajsete ure prispeva v dom - večerje ni - so pa sladkarije iz avtomata.Dobiva sobo in vse ostalo.Jezi me , ker je zajtrk šele ob osmih  , a Romana se ga ne bo odrekla.

            29.06.2010   Torek

Vstala sva pred sedmo. Šotor lepo zvit v nahrbtniku eno delo manj.Zajtrk je bil obilen in naju bo zdržal celo dopoldne. Poiščeva lekarno in se oskrbiva z obliži , kajti tudi Romanini podpllati napovedujejo obrabo.

Mesto zapustiva mimo nekdanje vikinške naselbine - danes muzej.Greva čez mostiček , ki deli Haddebyer Moor - Selker Moor.

Potem pa ozka stezica po rahlo hribovitem terenu , ki ni primeren ne za polje kakor tudi ne za gozd.Nadmorska višina pa še vedno nekje med 20 in 40 metri.Hodiva ob jezerih , ki jih je ob poti nešteto. Prečkava regionalno cesto čez most , avto cesto.V manjšem kraju na avtobusni postaji počijeva.Kraj je kakor izumrl.Preskrbiva se s pijačo in nadaljujeva.Ravna , poljska cesta je vedno ožja in slabša , na koncu naju tabla usmeri na slabo shojeno stezo - trava nama sega do kolen.Tudi živine je na paši zmanjkalo , travnik pa se je rahlo spuščal.Pojavljalo se je močvirje

, midva pa sva hodila samo še po šopih  trave , da sva ohranila suhe noge. Čez nekaj časa tudi taka hoja ni bila več mogoča.Vedno bolj sva se čudila speljani trasi in ljudem , ki so za to odgovorni.Ko sem izgubil ravnotežje in  se okopal v blatu do pasu , je stvar postala resna.Hitro kot sem mogel sem se izvlekel.Kritike so padle na odgovorne ljudi , Romana je bila prestrašena in jezna , moj izgled pa smešen.A , lahko bi bilo tudi drugače.Najpametneje se je bilo vrnit in pod hodu pod avto cesto , po regionalni cesti v Brekendorf. Tu sva našla prenočišče pri starejšem zakonskem paru

, ki naju je zelo skrbno sprejel in oskrbel z vsem potrebnim.Gospo je najprej skrbela večerja ,ko pa je izvedela za najine skromne želje , se je vidno oddahnila - midva pa sva se dobro najedla. Tudi zajtrk je bil več kot obilen , oprano in posušeno perilo naju je zjutraj čakalo pred vrati.Bila je res zlata.Za problem močvirja pa je bila seznanjena tudi že od predhodnikov in nama je obljubila , da bo obvestila odgovorne.Poslovila sva se od prijaznih ljudi in zakorakala v nov dan.

             30.06.2010   Sreda

Leta 2009 sva na ta dan začela Avstrijsko E6 , imela sva le tri dni brez dežja (od sedemnajstih) , letos pa suho ,lepo , sončno vreme , skoraj pretoplo.

Naj kar tako ostane.Po tako dobrem in obilnem zajtrku sva sveža hitro začela nabirati kilometre.Najina gozdna stezica se je začela prepletati z gozdno učno potjo.Midva sva se držala svoje , ki naju je čez nekaj časa pripeljala na na majhen griček Heidberg 92 m nmv. Po treh urah sva le zapustila gozd , pa mimo nekaj kmetij in na še en hrib k spomeniku Aschberg ,

tu je bila tudi gostilna , a žal zaprta , dotočila sva le vodo in nadaljevala pot.Nato so si po vrsti sledila polja , gozdovi , in male vasi ali osamljene kmetije.Steza okoli Windebyer Moor v Eckenförde se je vila v mesto - naročiva hrano , ki pa ni bila po najinem okusu.Nadaljujeva ob obali na kateri je bilo vedno več mivke , tako , da je bila hoja kar težka ,razgled ,ki pa se nama je ponujal pa nepozaben.Noge so že bile utrujene ,

žulji so se oglašali , kampa za naju pa ni (samo privat).Tako sva postavila šotor na skriti prostor izven

poti ob družbi mladih zajčkov.

            01.07.2010   Četrtek

Sinoči sva šotor postavila na skrito mesto , ki pa je zjutraj bilo v senci , šotor sva zato moker

pospravila in ga kasneje na soncu posušila.Danes sva s hojo začela šele ob pol osmih.Vrnila sva se na obalo in po njej tudi nadaljevala. Opoldne počitek.V kraju Strande malo daljši počitek, na novo polepiva stopala .Po tretjem poskusu uspeva naročit kosilo (zaprte kuhinje od 12- 17 ure).Vreme lepo , sončno le rahla sapica ,

ki prija.Tudi kopalcev je nekaj.Oznake naju vodijo malo v notranjost , po prostranih žitnih poljih .Pozno popoldne naju pozdravi železniška proga  , midva pa zavijeva levo v gozd za hrano komarjem.V bližini uzreva tenisko igrišče , se oskrbiva z vodo in nadaljujeva proti Kielu. V gostilni ob kanalu Nord - Ost See vprašava za prenočišče  , vendar ima lastnica na voljo le sobo s pogledom na kanal , za katero pa 120 € nisva želela odšteti.Odideva do pristanišča in z barko čez kanal.Dan se je nagibal v večer , hodiva po Kielu in se ozirava po prenočišču ,

razen kar nekaj vojaških zgradb in drugih poslopij za naju ni bilo nič. Šotor sva postavila v skritem kotičku parka v družbi petih mladih zajčkov  in od daleč vidnih poznih sprehajalcev.Spiva dobro , kot vedno , sploh pa Romana , ki se ob meni počuti varna.

             02.07.2010  Petek

Zjutraj zelo zgodaj vstaneva , pospraviva in pobereva smeti.Odpraviva se proti obali in srečava nekaj zgodnjih tekačev.Po debeli uri , pa že čakava na prevoz čez zaliv Kieler Hafen.Z barko se voziva kar nekaj časa globoko v zaliv , do Welingdorfa.

Po izkrcanju hitro najdeva najino smer.Nad nama obnavljajo viadukt avtoceste , skoraj bi potrebovala čelado , tako slabo so imeli zavarovano območje.Zaliv se nadaljuje z reko, ki jo prečkava preko  mostu.Se malo oddaljiva od nje in se ji po nekaj kilometrih zopet približava.Bilo je kar močvirnato , zato so bili komarji zelo nadležni , tudi sprej jih ni odgnal za dolgo.Okrog opoldneva priromava do Pretza.

V prijetnem kraju uzreva simpatično okrepčevalnico in si nabereva moči za naprej.Po dobri uri sta bila polna tako  želodca , kot tudi nahrbtnika. Na glavnem trgu je kipar lepo upodobil čevljarja , ki nama je ponujal popravljen čevelj.Iz mesta sva prispela do jezera Kirche See , ga prečkala ob obrobju mesta Schellhon , pa naprej ob jezeru Schar See , Lanker See , Wielener See , tu namreč mrgoli manjših in večjih jezer .Na srečo pa je zelo malo takih ,ki jim je obalo spremenila človeška roka.Res lepo je hoditi po kančkih neokrnjene narave.Mimo Wittmoldta obkroživa kleiner Ploner See in čez most prispeva v Plon.Tu nočiva v mladinskem domu

, ki nama je bil kar iz poti.Ura je bila že pozna , večerje ni , je pa WC in tuš v sobi. Dobro sva se naspala.

            03.107.2010   Sobota

Pospravljanj ni bilo , čakava samo na zajtrk. Po osmi uri začneva s hojo.Za spremembo je bilo tokrat oblačno.Vrneva se po isti poti , potem pa ob železniški progi na E 6.Nekaj časa naju pot vodi ob obali Großer Plöner See , zatem Suhrer See. Danes bova hodila samo ob obali jezer , vmes pa ožine polj in gozdov.Zatem pa skozi Bad Malente Gremsmühlen. V velikem polkrogu okoli jezera Keller See. Naletiva na restavracijo in izkoristiva priložnost.Z novimi močmi nadaljujeva proti Evtinu. Mesta se dotakneva le na obrobju .Ob poznem popoldnevu, hodiva že utrujena ob obali Großer Eutiner See. Pot je bila dolga , zahod-vzhod , nato pa se obrne proti severu. Bungsberg je najbolj severna točka , možno pa je tudi prečenje žepa. Midva sva se odločila za bližnjico.Hodila sva kar nekaj ur po gozdu in se naposled začela ozirat po nočitvi.Na Romanino željo sva postavila šotor na jasi , kakšen kilometer pred Gömnitzom. Ponoči je naju plašil srnjak.

           04.07.2010   Nedelja

Zbudila sva se v oblačno nedeljsko jutro.Že sva pospravila , ko je začelo rahlo deževati.Malo naju je popadla slaba volja , ki pa je z dežjem tudi hitro splahnela.Vas je se spala le zgodnja tekača , sta dala vedet , da tukaj se kdo prebiva.Po gozdovih in poljih sva porabila kar nekaj ur hoje.Prispela sva do železniških tirov in jim sledila do Nestadta. Pozajtrkovala sva na postaji in mimo vojašnice nadaljevala pot.Nekaj časa po kolesarski stezi , nato zopet prostrana polja in gozdovi.

Približala sva se obali Süseler See , potem po kolesarski stezi kar nekaj kilometrov mimo Taschen See , Kl. Pönitezer See , Gr. Pönitzer See. Tu sva se ustavila v prijetni gostilni. Ura je bila pravšnja za kosilo.Tudi kavica se je zelo prilegla.

Gostje so se obračali za dvema pohodnikoma z velikima nahrbtnikoma.Popoldne je minil ob hoji po gozdovih in žitnih poljih.Mrak se je začel spuščati v Ratekavu. Tukaj sva postavila šotor na zelo slabi lokaciji - blizu špedicije .Vsako uro so naju zbujali na novo naloženi tovornjaki

, ki so se odpravljali na pot.

           05.07.2010   Ponedeljek

Slabo naspana sva začela pospravljati.Ko se je mesto prebujalo sva bila midva že kar nekaj časa na poti.Izkoristila sva pekarno ,

ki nama se je ponudila na poti , se najedla svežih dobrot , in popila kave po želji , kar je seveda izkoristila Romana.Veselo nadaljujeva v nov dan. Prečkava železnico , kmalu zatem še avtocesto.Za nama so že kar štirje prehojeni zemljevidi.Tukaj pa nama zemljevid manjka , vendar , če bo pot dobro markirana ne bo problema.Hodiva mimo polj , skozi manjše gozdove.Na pašnikih pa vidiva mnogo konj , ki naju opazijo prej , kot midva njih.Nekateri pridejo tudi k ograji , po bežen dotik ali drobno dobroto.Šlo nama je dobro.Iz gozda sva prišla na cesto , od tu pa nama ni bilo nič več jasno. Romana je v roke vzela knjigo in rešila uganko.Z avtobusom sva se odpeljala skozi tunel na drugo stran Lübecka. Nadaljevala sva mimo vojaškega pristanišča , nato pa zopet med travnike , polja in gozdove. Danes sva zaključevala proti sedmi uri zvečer , ravno , ko sva šla mimo gostilne , seveda se je nisva ognila. Privoščila sva si od glave do pete.Soba je bila v stilu izpred stotih let vendar zelo prijetna.

             06.07.2010  Torek

Sinoči po dvajseti uri je tudi vlilo , midva pa se srečna na suhem pogajava za zajtrk v čim bolj zgodnjih urah.zajtrk je bil tako postrežen že pred sedmo , tako , da sva kar zgodaj zapustila gostilno.

Steza se je vijugala ob obali jezera in naju pripeljala do Ratzburga. Popoldne pa zopet gozd  , kar ni slabo , saj naju ščiti pred vročino.Ta naju po rahlem hribčku pripelje v Möln. Ura je bila blizu druge popoldne , zato sva se ozirala po okrepčilo.

V grajski kleti se dobro najeva.Ko pa misliva nadaljevati s hojo , naju preseneti nevihta.kar nekaj časa vedriva , nakar se odločiva za vožnjo s taksijem do mladinskega doma.

Med vožnjo naju taksistka z zanimanjem posluša in se ne more načuditi najini vnemi.danes pa v mladinskem domu nisva zamudila večerje , še za ogled okolice je ostal čas. A žal naju je ponovno presenetila nevihta tako , da sva popolnoma premočena pritekla v dom .Po večerji sva legla k počitku , vendar ni bilo miru.Skupina razigranih otrok nama ni dala spati.Nekajkrat sem jih miril , a je zaleglo le za par minut.Končno ,

ob triindvajseti uri - mir.

             07.07.2010  Sreda

Zjutraj počakava na zajtrk.Vrneva posteljnino in poravnava račun. Hitro prehodiva del poti , ki sva jo včeraj prevozila s taksijem.

Spustiva se v Elbe -Lübeck kanal. Izbereva zahodno brežino , kar se kasneje izkaže za pravilno.Sonce je močno pripekalo  , midva hodiva po nasipu , ki je namenjen pešcem in kolesarjem. Po kanalu vozijo velike rečne ladje , natovorjene z različnim tovorom.

Tudi nekaj turistov nama veselo maha z jaht. Opoldne se malo odpočijeva , shladiva noge , polepiva obliže , napolniva želodčke , pa naprej.

Sonce kar lepo greje. Tu in tam srečava kakšnega kolesarja in sprehajalca s psom. Zvečer utrujena od enolične , ravne poti prispeva v Lauenburg.

Najdeva prenočišče v Möller hotelu , v lepem starem mestnem jedru. Dobro se najeva. Jedilnica je bila prazna ,

vsi so namreč spremljali nogometno tekmo Španija -Nemčija. Žal razočaranje za Nemčijo.Malo še posediva ob pogledu na plovno reko Elbo in se čez čas odpraviva k počitku.

              08.07.2010   Četrtek

Po močnem zajtrku se odpraviva čez most kanala Elbe -Lübeck.

Potem še prečkava daljši most reke Elbe. Po nasipu hodiva ves dopoldan. Opoldne prideva do počivališča ob poti. Naročiva si priboljšek in pijačo.Lastnica lokala in njena prijateljica sta bili starejši zanimivi ženski , ki sta bili zelo na tekočem o poteku svetovnega prvenstva ,

tako , da sva se njunem poročanju iz srca nasmejala. Romana je še poslikala gnezdi štorkelj , kako tudi ne , saj sva ves dopoldan hodila po Štorkljini cesti. Posloviva se , jaz pa vzamem nov zemljevid , spreleti me prijeten občutek. A , kljub temu je še kar nekaj neprehojenih. V Bleckede prideva zgodaj popoldne , kar nekaj lokalov je zaprtih. Okrepčala sva se v piceriji.

Ko sva zapustila mesto , je na vasi starejši gospod obiral češnje . Prosila sva ga za vodo.Po prijetnem klepetu , pa nama je za na pot podaril že nabrane češnje. Še nekaj časa sva hodila ob Elbi , potem skozi velik listat gozd. V kraju Alt Garge se nama je trgovina ponujala ob poti. Zavila sva tja in nabavila vse potrebno. V klimatiziranem prostoru sva se prijetno ohladila in zunaj zopet nadaljevala pot pri štiridesetih stopinjah.Pri klepetu s prodajalko sva izvedela ,

da bova čez dve , tri ure prišla do kampa , ki pa že kar nekaj časa sameva. Okoli osme zvečer sva prišla v Walmsburg , našla kamp in po pogovoru z lastnico postavila šotor. Razen tople vode na žeton ni bilo kaj drugega. Imela sva še nekaj hrane , tako , da večerja je bila. Jutri pa naju je čakal nov dan .Družbo nama je delal le kolesar , ki je kolesaril ob Elbi.

            09.07.2010  Petek

V zgodnjem sončnem jutru pospraviva in se pripraviva za premagovanje današnjih ovir. Tudi pri kolesarjevem šotoru je živahno, Pozdravimo se in zaželimo,prijeten dan. Že sinoči sva si na zemljevidu ogledala ,kako se bova najlažje priključila na E6. Takoj pri  vstopu v gozd so naju napadli komarji, hitro sva segla po spreju in naredila red. Steza se je malo uporabljala, bila je že precej zaraščena. V misli mi pride kolesarska steza.Hitro pa sva prišla iz gozda na kmetijo, od tu po cesti naprej. Tudi komarji so raje ostali v zavetju hladnega gozda. Danes sva bila brez zajtrka. Nahajala pa sva se na velikem gozdnem območju, tako da bo ves dan vprašljiv glede prehrane. Pri prestopu železniške proge, sva se pogovarjala z domačinko o možnosti preskrbe s prehrano. Pove nama da v krogu 10  km ne bo nič. Zapustiva Letstade, pregledava zemljevid na njem je vrisana pot ob železnici. Oznake E6 pa naju vabijo pravokotno čez tire. Enotna sva si, da je mogoče E6 na novo markirana tako, da bo zajela bio hotel ob poti."

Gaziva" ,po gozdni cesti, po 20-30 cm debeli mivki. Mislila sva si, da si bova zvila gležnje. Za nameček pa še vroči borov gozd, ki je topil smolo od vročine. Po naporni hoji pa le prideva iz gozda na asfaltno cesto. Prehodiva nekaj polj in travnikov. Ob 11 h pripešačiva do bio Hotela. Pred dvoriščem lepo vabi tabla med, drugim tudi evro pohodnike ,nudi vse usluge.Nasmejana vstopiva. Postopoma pa nama izginja nasmeh z obraza.

Trenutnu niso imeli kaj za jest, za zajtrk sva prepozna, za kosilo prehitra. Lahko se naročiva za kosilo,ki bo  ob 14 h. To nama razloži,  lastnica hotela. Nato ji Romana še enkrat razloži kdo sva, in od kod prihajava,da bi se rada do sitega najedla in čimprej odšla  naprej. Zatem pride natakar z beležko. Naročiva cisto preprosto, vsak po tri jajčka pečena in paradižnikovo solato. Jaz se  Coca colo Romana pa radensko. Dobil sem bio Coca colo. Ko postreže hrano na mizo se spomnim na dni, ko sem v Mežici obiskoval vrtec, še takrat bi imel premalo ne pa danes, ko nosim 16 kg težak nahrbtnik. Tudi Romana se čudi velikosti jajc in paradižniku ki sva ga dobila vsak pol. Če sva hotela od mize sita, sva še naročila pecivo in kavo. Prisede šefica hotela, malo poklepetamo. Za na pot nama pripravi lanč paketa. Pospraviva vsak svojo vrečko. Poravnava račun in zapustiva BIO HOTEL. Za prvim ovinku  pa ne zadržim več smeha. Romana postane radovedna kaj je v vrečki. Zopet smeh, to pa ne bova pojedla v enem tednu.( Srednje jabolko, korenček, v moji žemljici dve rezini pršuta. V Romanini ena rezina sira). Ta dogodek sva si ponavljala skoraj vsak dan najine E6. Današnja etapa je bila precej naporna, Potekala je večina, po gozdovih, redko pa sva videla kakšno kmetijo. Na becinskem servisu, sva prebrala+ 42*C.

Vseskozi sva imela zadosti vode, včasih pa je bila topla kot čaj. Nekajkrat sva prečkala cesto, enkrat tudi železnico. Steze in traktorske ceste pa so se vedno bile večinoma posute z mivko. Ko sva končno zapustila gozd, so se pred nama pokazale velike kmetije. Pri eni izmed njih, naletiva na kmečki turizem. Romana ga je obljubljala že ves popoldan. in stem navdihom narekovala tempo hoje. Prijazna gospa srednjih let naju lepo sprejme, in v isti sapi pove, da sva danes edina gosta, jutri bo pa drugače. Naročiva hrano, med pripravo se midva osveživa,

Tudi pralni  stroj že pridno obrača najino perilo. Po večerji obesiva pod streho perilo, malo se pripraviva za jutrišnji dan, in tudi o današnjem malo premeljeva. Smeje ponoviva bio malico. Pregledava še užuljene podplate, jaz še zapišem dogajanje o današnjem dnevu. Z Romanine strani pa ne dobim več odgovora, je že zaspala. Pogledam zemljevid jutršnega dne, ki ni tako zeleno obarvan kod za današnji dan. Že doma sva se pogovarjala o teh velikih gozdovih. Da bo velik problem preskrbe,

            10.07,2010 Sobota.

Ob svitu, sem bil že buden, Že po naravi nisem zaspan človek, če pa so prisotne skrbi, mi zadostuje 4-5 ur spanja. Pogled na Romano, me še prisili, da sem se nekaj časa pri miru. Ona se rada prebuja počasi. Nato le vstaneva, pospraviva sobo, odideva na zajtrk. Po zajtrku še pobereva suho perilo, in se odpraviva v nov dan. Malo po 7h sva že pri muzeju na prostem, tu vidiva kamnine različnih starosti, nekatere tudi več milijonov let. Prehodiva  Schlannav, pa Ovarfav. Prečkava tudi nekaj asfaltnih cest. V Schnege, se na črpalki odžejava, dokupiva nekaj potrebnih stvari. Med hojo poliževa sladoled. Postaja pa vedno bolj vroče, po poljski poti priteče zajec. Teče proti nama, kot da naju ni, meter-dva se pred nama le ustavi, naju bežno pogleda, nato pa v dir v nasprotno smer. Še nekaj časa sva se smejala in ugibala kako dolgo že ni jedel korenja? Med njivami srečava sprehajalca, takoj je naju ogovoril, saj kot je dejal, da tu ne srečuje nikogar, se pa redno sprehaja. Po nahrbtnikoma je sklenil da nisva od blizu. Ko mu poveva zgodbo,je bil pa rez začuden. mislil je, da kaj takega ni mogoče. Tudi danes, sva hodila po borovem gozdu, ki je bil poln mivke. Vse skupaj je spominjalo na morsko obalo. Vročina se je iz dneva vdan stopnjevala, zato sva se dobro napila, kjer je to bilo mogoče. za,na prej, pa si nalila sveže vode. Povsod na poljih, so po ves dan, namakali njive. Popoldne sva prečkala, po cesti polje, ki je bilo brez dreves. Zaradi strahu pred soncem sem odprl dežnik, saj sem že čutil mravljince po lasišču. Po literaturi ugotoviva, da je že za nama 500 km Nemčije. Zvečer prispeva v Bodenteich, se ustaviva na becinskem servisu. Notri je klimatizirano, ko pa se vrnem ven, me spreleti srh. Misli mi zbezžijo na mojo nekdanjo službo v Kovačnici.V trenutku je pa rez zelo opazna razlika med 18 in 45 °C, Tudi Romana, ki se vrne iz prodajalne, vzklikne, ali sva nora, po taki vročini hodiva. Danes pa za spremembo nisva midva iskala nočitve. K nama je pristopil domačin, in naju ogovoril, da ve kaj potrebujeva. vse to pa nama nudi za 30E. Glede hrane se pa naj znajdeva v trgovini. Imela sva na razpolago celo stanovanje v masardi. V kopalnici pa tudi pralni stroj. Vse je bilo lepo, le vroče je bilo skoraj tako kot podnevi. Slabo sva se naspala, zgodaj vstala pripravila zajtrk kot doma. Pospravila za sabo, ključ po dogovoru vrgla v nabiralnik. Tu je pa že--

             11.07.2010   Nedelja

Jutro je bilo znosno hladno. Hodila sva ob obali, polni zgodnjih ribičev,

ki so pridno pripravljali svojo opremo. Nnekateri so imeli zelo dolge palice, tako , da so jih umikali pred nama. Prečkava železniške tire, kmalu pa prispeva do kanala Elbe. Po kanalu že plove živahen promet.

Na prvem mostu prečkava kanal, se spustiva na brežino kanala. Tu zaslediva tablo E6 5km. Teh pet km se je tako vleklo, da sva že mislila, da sva  kje zgrešila.Sonce je že bilo visoko, ko sva hodila skozi kmečke vasi. Še bo en vroč dan. Domačinko zaprosiva za vodo. Poklepetamo o vremenski napovedi, opozori naju na popoldanske nevihte. Popoldne med hojo, med gozdovih in travnikih se rez poblači, to pa je bilo tudi vse. Danes prehojenih 36 km sva prišla v Wahrenhoiz.

Tu sva nameravala prenočit. Pri izbiri sobe sva bila previdna, da ta ne bi bila na zahodu. po bogati večerji, sva odšla v sobo, ostali pa pred ekran, gledat nogometno tekmo. V sobi še enkrat v mislih prehodim današnjo etapo. Bodenteich-Hankensbüttel je 18 km.v Oerrelu sva si privoščila enourni počitek. Ležala sva v parku vsak na eni klopi. Od tu naprej je bilo slabo markirano. Ustavila sva se tudi v gostilni, ki je imela vpisno knjigo o E6. Med jedjo sva jo malo prelistala,

vpisala najine podatke. Nisva pa zasledila, vpisana Igorja in Jaka, ki sta lani hodila tukaj.Vpisala sva ju midva. Ko še hočem od Romane neke podatke, ugotovim, da že spi, tudi jaz se enako odločim.

               12.07.2010   Ponedeljek

Zjutraj, ko sva zapuščala mesto, sva šla mimo 900 let starega hrasta.

Sploh pa sem letos, videl ob poti velika, in zelo debela listnata drevesa. Zelo ravna asfaltna pot je naju pripeljala v Gifhorn.Tu sva si ogledala grad in mline na veter.Potem pa kar nekaj časa iskala gostilno , da si napolneva želodca.

 Sama pot iz mesta je bila zelo slabo markirana.S pomočjo domačinov sva prišla do jezera.Kopalcev ni manjkalo , midva pa sva si v restavraciji naročila hrano.Poklepetala sva s šefom restavracije , saj se ni mogel načuditi najinima nahrbtnikoma in relaciji od kod prihajava.Skoraj vedno sva imela okoli naju radovedne ljudi , ki so nama dvigovali palce.Na plaži , v senčici sva se malo odpočila in umila.Nadaljevala sva skozi podhod pod Aller kanal.

Na drugi strani pa naju je pričakal ogromen gozd , ki naju je vodil v Barnbruch. Pa spet dolga ravna polja , brez sence. Začelo se je oblačiti , bala sva se nevihte. Prečkala sva glavno cesto in v hišici za opazovanje živali malo odpočila ,

saj so Romano že kar skeleli ožuljki. Hiška ni bila prazna , sicer pa bila kar primerna za nočitev.Tako sva šla naprej z nevihto za hrbtom. Prečkala sva železniški most , ki je vodil čez kanal.Imel je zapornice in bazene za dvigovanje in spuščanje vodne gladine.

Prečkala sva še asfaltno cesto , šla mimo vasi , nato pa po stranski cesti med polji. Romana je predlagala , da bi bilo za danes dovolj. Hitro naletiva na lepo pokošen travnik , primeren za kampiranje. Ponoči je šotor zmočilo nekaj dežnih kapelj , pa to ni bilo nič , le oglašanje divjih svinj je bilo bolj zastrašujoče.Zjutraj , ko sva pospravila šotor in nadaljevala pot ,

sem videl nekoliko oddaljeno kmetijo , tako , da se danes ne vem ali je bilo to cviljenje divjih , ali domačih svinj.

              13.07.2010  Torek

Zjutraj je bilo vreme zelo spremenljivo , kot , da se ne more odločiti , ali bo sončno ali oblačno.Midva pa v pogovoru o prejšnji noči pridno nabirava kilometre. Že od daleč opazujeva elektrarne na veter.

V velikem krogu jih obideva.Primanjkuje nama tudi vode. Še pred prihodom v vas sva pri mladi družini natočila vodo , prijazna mlada mamica nama je dala jabolka in češnje za na pot. Naprej hoja po asfaltni cesti.Opoldne prideva v Wenhausen.

Prideva v večjo gostilno , ki uradno še ni odprta. Lahko naročiva hrano in na otroških igralih posušiva šotor.Po dobrem obedu še kavica in sladoled. Pot nadaljujeva po kolesarski stezi , prečkava avtocesto in nadaljujeva nekaj časa ob njej. Nato pa skozi gozd v Essehof. Nato pa sredi popoldneva prideva v Volkmarode. V Buchhorstu prečkava železniško progo , pa še nekajkrat skozi gozd , nato prideva na glavo cesto , kjer nama naprej pomaga nek kolesar. Po dvajseti uri prideva v Wolfenbuttel. V garni

hotelu najameva sobo. Večerja -hladen prigrizek -bo pa vsaj spanje varno. (brez cviljenja in kruljenja)

              14.07.2010 Sreda

Zopet eno jutro , ko ni pospravljanja šotora , zajtrk naju čaka na določeni mizi , gospa nama za poptnico tudi nekaj zavije.Debelo uro rabiva iz mesta , solidno označenega.Tako da brez nepotrebnega iskanja napredujeva proti Oder Waltu.

V gozd naju je vodila makadamska cesta , ki pa je bila vedno manj označena. Na gozdni jasi so se začele težave , nisva več vedela kam.Imela sva lep sončen dan in se tako orientirala

.Opoldne sva že kar izmučena in žejna prišla na grajski dvor ,

se odžejala in poklepetala , dobila sva dodatne informacije in nadaljevala pot. Pozneje sva na vasi v majhni trgovini kupila nekaj stvari za pojest , toliko , da se da preživeti. Potem pa po močni vročini , z nekajkratnimi počitki prišla v Goslar.

Med potjo sem obiral sladke češnje. V Goslarju sva kar nekaj časa iskala prenočišče in naposled ga našla mladinskem domu. Za večerjo seveda prepozna , a ,perilo je bilo oprano in suho.Zjutraj zajtrk ob pol osmih.Vceraj sva prehodila relacijo Wolfenbüttel-Oderwald - Hahnhof Gut v Grauhof

- Goslar -skupaj 46 km.

                 15.07.2010 Četrtek

Ponoči je bilo nekaj dežja.Za pot pred nama pa imama že tudi zadnji zemljevid.Brez zemljevida , če so markacije slabe , je te ko. Hitro najdeva najino pot in se hitro vzpenjava v velikem loku okrog hriba Okertul. Potem pa ob bučeči reki , tudi nekaj ljubiteljev kanuja se je spuščalo po njej. Pa tudi plezalne stene nisva spregledala. Popoldne prideva na veliko betonsko zajezitev reke.

Tu kar mrgoli turistov , nekateri čakajo na vožnjo z ladjo , nekateri pa so se ustavili , da si ogledajo zanimivosti in se okrepčajo.Nadaljujeva ob obali čez most in v Altenau. Tu zopet zaideva v gostilno in si nabereva novih moči za resen vzpon, ki ga vse do sedaj nisva imela. Najin današnji cilj je 920 m visoka planota Acker (to je za do sedaj prehojeni nižinski trasi, kar spoštovanja vredna višina).Proti poznem popoldnevu se je pot po planoti začela spuščati v Siber.

Prespala sva v garni hotelu in zvečer že izdelala za zadnji dan najinega potepanja.Izvedela sva namreč , da v kraju Scharzfeld že dolgo ni več železniške postaje ,

tako bova morala v Herzberg na vlak.

             16.07.2010 Petek

Zjutraj po samopostrežnem zajtrku zapustiva Siber in se odpraviva kar po cesti ob potoku v mesto Herzberg. 12 km. V mislih se vrtijo dogodki prehojene poti , ali je dobro že zaključiti. Romana je imela še namreč nekaj dni  dopusta ,

a zemljevida za naprej sicer nisva imela. Noge so se že itak navadile na ožuljke , tako , da bi naju še nosile kakih sto kilometrov. Po drugi strani pa sva bila naveličana iskanja poti brez zemljevida. Eno je gotovo , če bi poznala prognozo vremena 2011 bi ob slabi, pot,še prav gotovo nadaljevala , zemljevid pa nabavila. A zaključila sva optimistično. S premlevanjem te teme prideva na železniško postajo ,

na avtomatu kupiva karti in na vlak. Sledi dvanajst urna vožnja do Celovca. Opazujem nahrbtnik na prtljažnem mestu , misli mi odtavajo v nadaljevanje...Sedaj že poznava kraje, za leto 2011( Start in cilj), za dokončanje E6 po Nemčiji

                   HERZBERG-(SCHARFELD)--DREISESSEL-925km