KPP PREHOJENA V ENEM ZAMAHU (67 UR)
KOROŠKA PLANINSKA POT PREHOJENA V ENEM ZAMAHU
12.06.2013. Sem zjutraj ob 04 h na Poštarskem domu začel tridnevno hojo po KPP. Seveda sem predhodno, meni nepoznane detajle poti še enkrat prehodil. Tudi naštudiral, koliko se pač da, kje me bi naj zajela noč , kateri del poti prehodit najprej, dokler sem še dovolj močan in motiviran,-itd. Odšel sem v smeri Uršlje gore in prehodil najprej , meni dobro poznano pot ( K 24).
Na gori sem se vpisal, izpil čaj in odšel proti Slemenu. Pri Andrejevem domu sem napravil fotko in odšel proti Smrekovcu. Tu sem pojedel enolončnico in nadaljeval proti Loki. Tudi tu mi je dišala hrana iz koče, grozeči oblaki nad Raduho, mi niso dali časa, da se ustavim. Suh od dežja, ne pa od znoja sem prečil Raduho, sem pa zato na Grohotu izbral čas za malico.
Med tem pade nekaj kapljic dežja. Po obedu ,preko spodnjega in zgornjega Slemena odidem na Olševo, tu me priganja vročina. Spust proti Kumru je bil lažji. Tu me prvič počaka Aleš z avtom,
oskrbim se s stvarmi, ki jih bom rabil v nočnem prečenju Pece .Vrh Pece dosežem ob 23 h. Nato sledi spust do Karavle, tu me že čaka Aleš.
Znebim se nepotrebnih stvari in odidem po cesti do Šteng ,nato po stezi do koče na Pikovem. Vrnem se del poti, nato zavijem v smeri Mežica. Še v trdi temi prečkam Mežo in zopet nabiram višince proti Volinjaku. Na sam vrh seveda ne grem, moja pot me vodi do dveh cerkva in mimo kmetije Pristov na Leše.
Tukaj je teme za današnjo noč dovolj. Ko se zopet začnem vzpenjat proti Kotu že hodim brez lučke. Sedaj mi je pot hitreje minila, kot na ogledni turi, ponekod se tudi vidi, da so bili markacisti med tem časom prisotni.
Na Naravskih Ledinah izpijem kavo, coca colo in nekaj malega pojem. Potem se vrnem del poti in hodim po lepi od sonca obsijani stezi, ki se kmalu konča in jaz ob potoku, ki teče tudi po vlaki , sestopm pri mostu na cesto. Od tu naprej večinoma hodim po cesti do Prežiha. Čez Preški vrh moram biti kar pozoren na pomanjkajoče markacije. Na Javorniku izkoristim sinovo stanovanje za tuširanje in obnovo energije. Proti Šteharskem vrhu postaja pošteno vroče.
Boljše je na severni strani dokler sem v gozdu. Dobrava in Dravograd sta hitro za menoj. Pri nekdanjem sadjarju še izpijem coca colo. Čez Goriški vrh se mi že pozna, da že imam nekaj km. v nogah, tudi toplo je precej, tako da večkrat pomislim na hladen izvir vode pred Knezom.
Tukaj ni "žive duše". Še sreča, da se tudi ne obremenjujem z žigi. Odidem proti Bistriškim jarku, pri zadnji kmetiji se mi je zopet postavil na pot grozeč pes, malo počakam, da se pojavijo domačini, če ne bom tudi jaz pokazal psu, da znam biti hud. Res se pojavi gospodinja, nekaj spregovoriva, jaz pa tehtam, ali naj povem o svoji nameri, v zvezi s psom, njegovo obnašanje ni za na cesto ampak ga je treba privezat ali zapret v boks. Nazadnje tudi spremenit potek poti. Pri spustu z grenkim nasmehu spremljam višince na drevesih, ko bom prečkal Bistrico, bom si jih moral prigarati nazaj. Pri vsakem prečkanju potoka si umijem obraz. pri kmetiji ob novem korito se pošteno umijem in napijem vode, kar me kar potisne na sv. Jernej.
Na tej planoti ni dosti oddiha, saj sem že v naslednjem grabnu , kasneje pri kmetiji Odernik je boljše. Sedaj imam tudi čas, da med hojo pokličem Romano, ki mi odvrne, da sta v Dravogradu. Dogovorimo se za srečanje pri Glavarju.
Tako od Glavarja ne hodim več sam. Iz avta nabereva potrebne stvari se posloviva od Aleša. Hodiva po cesti in oprezava za odcep "lovska koča," nisva bila sigurna kateri kmetiji gre del poti, potem pa je odcep. Nekaj sva iskala pod cesto v koprivah( dve stari markaciji). nato se odločiva in odideva okrog po cesti do lovske koče. Tu sva že na ogledni turi iskala in iskala , ta del bi morali markacisti, pošteno obnovit- Žohar- prehod čez potok-lovska koča do kmetije in izhod na cesto, da je vidno in varno tudi ponoči. Zelo slabe volje se ustaviva pri Žoharju se očediva, in se odločiva za hojo po cesti do Kapunarja.
Sedaj je nočna hoja veliko lažja, ker poteka po dobrih poteh in cestah. Za nama je hitro tudi Remšnik kasneje nekaj kmetij in nazadnje tudi Sršenov vrh. Prečudovit sončni vzhod.
Seveda sedaj o noči ni več sledu. Midva pa po strmem spustu prideva do Morija in po cesti do Ožbalta. Med hojo pa že razmišljava o zajtrku na avtobusni postaji. Poraja se vprašanje v kakšnem stanju je danes ta objekt. No za zajtrk se je dalo še uredit in tudi kave je bilo dovolj.
Kava je opravila svoje, zato sva se hitro znašla na cesti proti Glančniku.
Tukaj izpijeva kupljeno pijačo , pri spustu pa se dogovoriva z Alešem, da naju počaka pri Orezelu. Po preobutvi in še nekaj drobnarijah se odpraviva n Ribnico na Pohorju, tukaj jaz poližem Ježka.
Sedaj se spopadeva z malo rešpekta s strmino na Ribniško Pohorje. Pa ni prestavljalo kakšnih težav. Pri Pisniku sva mislila nekaj pojest, pa ni bili zalog, zato izpijeva 1 L radenske in nadaljujeva, sedaj ne več sama, spremlja naju roj sitnih muh.
Ustaviva se samo pri izviru, nato pa v koči na pasulju, kavi in coca coli.
Sedaj pa sva na domačem terenu in se nama ni potrebno toliko ozirat na oznake na poti. Na določenih mestih se vidi celotna moja prehojena pot. Ko sem delal načrt sem si mislil, da bise na tem delu poti lahko začele pojavljati kakšne težave, na srečo se to ni dogajalo.
Pod Veliko Kopo, mimo Partizanke na progo Kaštivnik, na sedlo in po vlaki na Planinca, kasneje nazaj na sedlo in mimo Mačkovega križa na Kremžarjev vrh. Sedaj je za mano zadnja resna vzpetina. Na koči pojeva in poklepetava in stem pustiva 1 h časa.
Spust v SG, bi lahko opravila z zavezanimi očmi. Nekaj težav pa nama naredi odsek stari trg - Gostilna na klancu, kjer se tudi tretjič stemni. Pot od Klanca do Saluna v obupnem stanju , sem pa tu hodil tudi prvič. Da ne bi doživela še kakšno nemarkiranje ali kaj podobnega na poti, sva do Poštarskega doma odšla lepo po cesti. Tukaj pa sva imela dogovorjeno prenočišče. po 6 h spanca sva se odpravila na zajtrk, kasneje vožnja domov. Tako sem z Romanino pomočjo in šoferja Aleša Prehodil KPP v 67 urah.
Romana je z mano prehodila 90km.
25 h od tega 22 h Aktivnih
Nabrala 4000višincev
Pot nas je vodila na Košenjak.
Na vrhu smo lahko pospravili luči. Pri spustu v Bistriški jarek je nas prvič namočil dež. 
